Zdi se mi namreč, da bi jo lahko brez pravih zadržkov ocenil kot popolno. Igra orkestra je brezmadežna, kompaktna, zvočno urejena, uravnotežena med posameznimi instrumentalnimi skupinami, dirigentovo podajanje oblikovnih odsekov logično, glasbeni tok vedno poživljen, ko je to treba, se odpira tudi liričnemu. Poslušali smo Beethovna, ki išče hitrost, nato tudi odrezavost, ki želi izkoriščati spoznanja, ki jih je dala historična izvajalna praksa, a se ne odpoveduje gostemu, močnemu orkestrskemu zvoku. Nobenega dvoma torej ne more biti, da smo poslušali izjemno izvajalsko telo z izjemnim dirigentom. Kje torej tiči paradoks? V tem, da bi poleg izvedbene izjemnosti slišani interpretaciji simfonije težko nadel kak specifičen emocionalni opis, da sta me sicer navduševali hitrost in gibkost finala, a da me vendarle ni zapeljal v vrtinec, da je počasni stavek bogato ritmično utripal, a ne do konca lirično pel. Težko bi rekel, da je »krivca« mogoče odkriti v izvajalcih, prej bi rekel, da je »eksegeza« Beethovnovih simfonij tako polna različnih izjemnih vpogledov, da si je v tej množici težko izboriti posebno mesto. Interpretacija gostov z Bavarske si gotovo zasluži izjemno mesto, a ne preveč izrazito.