Tako smo lahko Londonski simfonični orkester spoznali kot izrazito virtuozno izvajalsko telo, ki se hitro odziva na spremembe dirigentske taktirke, šefa dirigenta Antonia Pappana pa kot strastnega muzika, ki glasbo predstavlja s širokimi potezami in pušča dovolj priprta vrata za spontano muziciranje, presenečenja, nenadne preskoke, celo kakšno manjšo ohlapnost. Filharmoniki milanske Scale, ki sicer večinoma igrajo v orkestrski školjki svoje matične operne hiše, se vendarle ne morejo ponašati s tako vrhunsko odzivnostjo, tudi zvočnost – predvsem trobil – ni do konca izbrušena in je na trenutke celo rezka in trda, toda osrednja razlika med dosežkoma obeh orkestrov je vendarle povezana z dirigentskimi imeni, pri čemer se zdi vodja italijanskih glasbenikov, Riccardo Chailly, po svojem osnovnem ustroju vendarle precej drugačen od svojega angleškega kolega. Chailly trdno drži v rokah vse izvajalsko-interpretacijske niti. Njegov pogled na glasbo se zdi dokončno izčiščen, člani orkestra njegovi brezhibni uresničevalci, interpretacijski idejni diapazon je izrazito širok in zapleten v številne interpretacijske detajle. Poenostavljeno bi bilo mogoče trditi, da Pappano bolj zaupa trenutku, intuiciji, navdihu, da glasbeni tok kreira spontano, medtem ko je Chailly bolj analitičen, zaupa v natančno pripravljenost in verziranost, ko postane nastop zgolj uresničitev vnaprejšnjih zamisli. Seveda ni mogoče trditi, da je katera izmed obeh poti sama po sebi »boljša«, toda končen izplen se je tokrat vendarle nagnil na stran gostov iz Londona.

V Prvi suiti iz Ravelovega baleta Dafnis in Hloa je Chailly skušal iskati mehka barvna prelivanja, vendar orkester ni izstopal v kolorističnih poudarkih, temveč bolj v zbranosti in domišljenosti krajših melodičnih drobcev. Več orkestrske bohotnosti se je razvilo v bolj znani Drugi suiti, ko smo bili vendarle priča mehkemu naraščanju Sončnega vzhoda in nato tudi orgiastični plesni razboritosti finala. Kljub močnim orkestrskim pljuskom, ki so bili mestoma zvočno celo pretrdi, je ostajal občutek gladke pripravljenosti in manj spontane erupcije.

Drugačne rezultate so dali podobni pristopi Chaillyja ob izvedbi Pete simfonije Čajkovskega. Tu se je še bolj pokazalo dirigentovo mojstrstvo, oseben pogled na partituro, ki je bila že ničkolikokrat preigrana. Tako je celotna simfonija valovila v konstantnih, a povsem gladkih in nevsiljivih agogičnih spremembah, simfonični tok pa je bil posut tudi s številnimi interpretacijskimi uvidi, izmiki in detajli, ki so seveda iskali svoj skupni imenovalec v strastnem prežarjanju. Občudoval sem dirigentove ideje, urejenost, gibkost glasbenikov, ki so sledili idejam svojega vodje, toda zelo redko sem iz takšne glasbeniške bohotnosti uspel izluščiti tudi pravo emocionalno sredico. Spoznali smo lahko nekaj izstopajočih orkestrskih glasbenikov, med katerimi gre prvo mesto prvemu hornistu z zvočno in interpretacijsko izjemnim solom drugega stavka, kjer sta glasbeniku uspešno parirala še prvi oboist in klarinetist. Finale simfonije se je zdel kot apoteoza Chaillyjevega pristopa: glasbeni tok je žuborel, hitrost je bila izjemna, zvok se je širil in odpiral, a zmagovite patetike, čustvenega prelivanja prek roba, vendarle ni bilo. Med močjo duha in spontanostjo bi tokrat dal prednost slednji, seveda pa je moj uvid tudi subjektivno zaznamovan.