Z izjemno predanostjo in otroško strastjo, ki jo je uspel ohraniti pri tem, kar počne, si je harmonikar in skladatelj Marko Haltak skozi leta letih nabral zajeten nabor zvestih oboževalcev in obiskovalcev njegovih koncertov, bodisi ko nastopi samostojno, bodisi s svojimi številnimi zasedbami, bendi, ansambli. Žanrska neobremenjenost in hkrati fokusiranost na določene glasbene zvrsti, kot je recimo tango ali pa klasika, od koder izvira sam, v katerih stremi za perfekcionizmom, ga dela zanimivega tako jazzistom, etno godbašem kot klasičnim glasbenikom. V raznorodne projekte vstopa še z drugimi umetniki, denimo kmalu ga čaka turneja po Italiji, kjer se bo potepal s tamkajšnjo igralsko zvezdo Linom Guancialejem. Ljubljanski poletni festival ga gosti petič, koncert bo jutri zvečer v Križankah.

Pandemija je s svojimi ukrepi mnoge umetnike pahnila v ustvarjalno in eksistenčno krizo, mnogi pa so bili tudi precej kreativni. Kako ste to obdobje prebrodili vi?

Prekoronsko leto 2019 je bilo verjetno najbolj pestro leto v mojem življenju, imel sem številna gostovanja, premiere. Potem je prišla korona in najprej se mi je zdela koristna, ker me je prisilila k počitku. Nakar sem uvidel, da to ni bilo počivanje. V podzavesti se mi je zbujal neprijeten občutek glede nastopov v prihodnje, kar malce sem otopel. Kljub temu sem vmes ustvaril še dve plošči s solo Bachovimi suitami, veliko sem tudi komponiral, z mojim bendom, kjer igramo funky in jazz, smo zastavili novo ploščo, ki je tik pred izidom. Med korono sem dobil tudi drugo hčerko in lahko sem bil več prisoten v družini, kot bi bil drugače, ko sem ves čas po svetu.

To obdobje me je predrugačilo tudi v smislu, da ne razmišljam več o tem, kako bi bil nek projekt uspešen, temveč kako naj ga naredim, da bom sam ob tem srečen, notranje zadovoljen. Če že na zunanje okoliščine ne morem vplivati, lahko vplivam na svoje počutje. Zato počnem čim več stvari, ki mi nekaj pomenijo, me napolnijo, ne samo praznijo. Umetniki smo senzibilni in ne morem lagati ljudem, da bo vse v redu, ker preprosto ne verjamem v to. Ker pa se ukvarjam z umetnostjo, lahko na hude stvari nekoliko pozabiš in relativno dobro preživiš čas.

V Križankah boste jutri predstavili nov projekt prenovljene zasedbe FUNtango, ki ste jo sicer zasnovali že leta 2004 po vzoru zasedbe Astorja Piazzolle. Gre tudi za poklon stoletnici rojstva Piazzolle, kajne?

Da. FUNtango je nedavno začel igrati v povsem novi zasedbi, z mano je zdaj naš izjemen jazz pianist Marko Črnec, koncertni mojster radijskega simfoničnega orkestra violinist Benjamin Ziervogel ter kontrabasist Luka Herman Gaiser, ki ga poznam že iz skupnega projekta z violinistom Stefanom Milenkovićem. Vsi po vrsti so odlični glasbeniki in zanesljivi fantje. Ob meni bosta še dva plesalca Nina Bagon in Miha Vodičar, ter dva pevca, mezzosopranistka Bernarda Fink, ovenčana z dvema grammyjema, in njen brat basbaritonist Marcos Fink, ki pa sta v tem projektu še posebej dragocena, ker sta odraščala v Buenos Airesu. Ne bi si mogel želeti boljših pevcev, ki bi bolje podoživljali tamkajšnje kulturno, Piazzollino okolje.

Stoletnica rojstva Astorja Piazzolle je bila že lani, koncert je v bistvu naš dolg temu velikemu skladatelju in bandoneonistu, a lani koncerta enostavno nismo mogli izpeljati. Upam, da jutri dežja ne bo, ker bomo koncert v celoti posneli v živo, material bo služil tudi za novo ploščo.

Če se še malce ustaviva pri Piazzolli, kaj novega se da ponuditi z njegovega sicer izjemno popularnega repertoarja?

Piazzolle se dejansko ne da naveličati. Če imaš rad kruh, potem ga ješ celo življenje. Toliko sem že preigral glasbe, da danes vem točno, zakaj sta mi tako všeč Bach in Piazzolla. Bach je moj notranji balans, pomiritev, perfektna tehnična uravnoteženost z muzikalnostjo, Piazzolla pa že gre v smer jazza, samoizražanja, improvizacije. Poznati moraš harmonije, da veš s kakšnimi akordi lahko improviziraš, kar je pri Piazzolli fenomenalno. Poleg tega je njegova muzika dramatična, lahko je zelo eksplozivna ali pa zelo nežna, lahko je divja ali pa že abstraktna. Všeč mi je ta njegova širina, da se ni ukvarjal s tangom samo skozi tradicijo, temveč ga je razumel kot nek kompozicijski konstrukt, ki ga je potem sam sestavil na različne načine. Razbil je mit okrog tanga. V začetku se nam je zdelo, da je lažji od drugih klasičnih skladateljev, pa ni ravno tako. Ima morda manj not kot Bach ali Beethoven, toda te so prefinjeno izbrane, te lepe melodije so napisane z izjemnim občutkom, velikim harmonskim znanjem. Piazzolla je bil strašen velikan med skladatelji, napisal je tisoč skladb. V začetku se je zdelo, da se je okrog njega zgodil samo bum, ki bo minil, a se je ustoličil kot del repertoarjev v koncertnih hišah povsod po svetu.

Bil je brezkompomisen in popolnoma predan glasbi in življenju. Celo družino je pustil ob strani, da bi lahko v miru ustvarjal, da bi bil svoboden. In ko ga gledam na posnetkih, je neverjetno, s kakšno strastjo igrajo njegovi glasbeniki. To je tolikšna posvečenost, da ne moreš verjeti. Sočno in bogato in inspirativno. Pri glasbi pač ni materializem v prvem planu, pa tudi samo neke sposobnosti ne. Če imaš instrument, dušo in prijatelja, potem lahko ustvarjata skupaj tudi največje stvari.

Kaj pa vas žene, da ostajate
tako predani glasbi?

Glasba je tisočplastna, to mi je všeč. Glasbeniki smo kot mali avanturisti, in tudi ko smo starejši, še vedno se nam malce tresejo hlače, ker vedno odhajamo v novo – državo, prizorišče, občinstvo, občutja, izkušnje. To me ohranja mladega po duši, res se iz srca veselim po kakšnem špilu, kjer smo super odigrali. Duh v muziki je izjemno močan, četudi današnja družba zelo ubija duha, čustveno inteligenco. Postali smo kot roboti, samo sledimo nekim navodilom, ne da bi vedeli, zakaj gremo v tisto smer. Če se iskreno vprašam, kaj si želim od življenja, se mi odpre cela mavrica. V glasbi je samo dvanajst poltonov in na teh poltonih je napisana celotna glasbena zgodovina, od Pelestrine do Milesa Davisa. Glasbe je toliko, da nikoli ne bo zmanjkalo materiala za raziskat.

S svojimi zasedbami ste bili pionirji tango glasbe v slovenskem prostoru.

S kvartetom Distango sem začel delovati leta 2000, to je bila prva mednarodna ekipa, ki je igrala tango pri nas, Piazzolle takrat dejansko nihče ni poznal. Potem sem podobno zasedbo s slovenskimi umetniki sestavil leta 2004 za Jazz festival v Cerknem. Pozneje je nastal FUNtango, ki pa ga zdaj delovno imenujem FUNtango 3.0, in je kvartet, torej ne več kvintet po zgledu Piazzolline zasedbe. Z nami ni več kitara. Podobno zasedbo sem sestavil za Milenkovićev projekt Tango Compás leta 2014. Tango lahko lepo zveni tudi v kvartetu, hkrati nudi več svobode, ker je manj ljudi in s tem manj prilagajanja. Vendar če je svobode več, je treba za poln zvok dati tudi več od sebe. S temi umetniki kot sodelujem sedaj, nimam nobenih bojazni. Med seboj se z inštrumenti pogovarjamo, vsi imamo solo momente, glasba je vsake toliko tudi divja, temperamentna. Nekoč sem mislil, da bo tango moja enodnevnica, zdaj pa ga igram že več kot dvajset let.

Igranje Piazzolle je tudi mene spodbudilo h komponiranju, sploh zaradi načina, kako je to počel skladatelj. Če interpretiraš lastno glasbo, jo vedno tako, kot si si zamislil, po drugi strani vsaka skladba nosi svojo letnico in je tako ogledalo nekega časa, občutij. Obenem tudi rasteš, imaš več izkušenj in samozavesti, in tudi skladbe postajajo kompleksnejše. Skladam tudi zaradi Richarda Galliana, ki je bil sam inspiriran po Piazzolli, jaz pa torej po obeh. Zadnjič sem bil na njegovem koncertu v Avditoriju v Portorožu in sva se spet malce podružila. Res velik človek.