Glede na to, da ste glasbenica: je bila glasba prisotna tudi doma?

Nihče iz moje ožje družine se ne ukvarja z glasbo, jo pa imajo vsi zelo radi. Pri sedmih letih me je mama vpisala v glasbeno šolo, kjer sem se sedem let učila igranja violine. V tem klasičnem izobraževanju sem se pogosto udeleževala tekmovanj, to pa mi je nekako pustilo grenak priokus. Nekega jutra sem se, po mesecih večurnih vaj vsak dan, tik pred tekmovanjem po nesreči usedla na violino in šla je na pol. Toliko truda za nič. Za nič? Zakaj potem to pravzaprav počnem? In tako je najstniška trma za šest let zabrisala violino. Iz glasbe sem se v tistem obdobju preusmerila v likovno umetnost, česar danes vsekakor ne obžalujem.

Iz vašega pripovedovanja bi sklepal, da se vam je glasba povsem zamerila, tako kot violina. Ampak ni tako.

Glasba se mi nikoli ni zamerila. Takraten način ukvarjanja z njo mi pač ni bil blizu in me je na neki ravni prizadel. Glasba je bila v okolju, kjer sem odraščala, predstavljena na nekako ozek način. Glasbo, kakršno izvajam in pišem danes, sem zares spoznala šele po srednji šoli s prihodom v Ljubljano. Tukaj se mi je najprej odprl svet etno glasbe, in ko sem srečala »svojo« glasbo, sva se tudi z violino malce pobotali. (Smeh.) No, zase pravim, da je moj prvi instrument glas. Ko sem ga v srednji šoli po obdobju petja v rock skupini s slabim ozvočenjem skoraj izgubila, sem se prvič odločila, da poiščem nekoga, ki mi bo pomagal pri tehniki. No, svoj pravi glas pa sem našla s petjem na ulici, ko sva s Svenom z instrumenti in kamperjem potovala po Evropi in Balkanu.

Sven je vaš sopotnik, srčni izbranec in glasbeni partner v zasedbi Zajtrk. Kaj sta igrala na ulicah?

Uf, marsikaj! Predvsem rock, blues in jazz priredbe. Vse, kar se nama je zdelo zabavno preigravati in kar je dobro delovalo na ulici. Malo pozneje sva se oba zatreskala v etno glasbo in tako začela igrati etno priredbe. Ena izmed najinih prvih avtorskih skladb je skladba Divje krave, ki je nastala na ulicah Marseilla. Bilo je vroče in igrala sva že dve uri, v violinskem kovčku pa je bilo bornih devet evrov, kar je komaj zadostovalo za dve pivi. Tik preden naj bi odnehala, sva začela improvizirati. Igrala sva glasno, kolikor sva lahko, žagala sva in razbijala, jaz sem pela na vsa pljuča. Tega se zelo dobro spomnim, ker sem bila takrat malce prehlajena in me je grozno sililo na kašelj. (Smeh.) Ljudje so se začeli ustavljati, publika se je nabrala, cekini so padli. In tako so nastale Divje krave, ki so še danes hit ulic.

Je bil to trenutek, ko ste ustvarili prvo etno skladbo, ki vas je povezala s tem žanrom?

V bistvu res! (Smeh.) Na to pa res nisem pomislila. Ja, Divje krave so bile najina prva avtorska etno obarvana skladba in z njo sva kupila ulice. In ulica je veliko pomagala pri izoblikovanju mojega glasu in prezence. Sama zelo rada nastopam na ulicah, zelo so surove in specifične. Zaključila sem tudi Šuglo, šolo uličnega gledališča, kjer sem se najbrž še najbolj izoblikovala kot performerka, še posebej pa sem se takrat naučila tega, da performerki ni treba vedno biti urejena in zbrana, ampak je lahko tudi lumpa in razgrajačka. Na ulici nikoli ne veš, kdo in kaj bo prišlo mimo, noben nastop ni isti. Včasih te ulica sprejme, včasih te izpljune. Ko potuješ in igraš na ulicah, nekako začutiš utrip mesta in ljudi. Mislim, da mi je ulica dala to prodornost, človeškost, preprostost, razgrajaškost, naravnost.

V Sloveniji vas poznamo iz dueta Zajtrk – je tudi ta nastal iz poznanstva s Svenom?

Seveda. Zajtrk sva jaz in Sven. Svojo glasbo sva našla na ulicah, predvsem pa z vstopom v Etno Histeria Orchestra. Seveda poslušava, izvajava in piševa še marsikaj drugega kot etno. Prej sva preigravala priredbe, ko sva začela ustvarjati avtorsko glasbo, pa sva postala Zajtrk.

Vi ste predvsem avtorica besedil, ki pripovedujejo zgodbe, kot bi jih potegnili iz neke prastare knjige, za katero nihče več ne ve. Kako nastanejo?

Ob poslušanju etno in ljudske glasbe sem velikokrat ganjena nad zgodbami in iskreno preprostostjo. Pri ljudski glasbi se čuti, da se je kotalila čez čas in generacije. Da je bila ustvarjena za ljudi, ki so si jo podajali med sabo in jo prikrojili po svoje. Globoke korenine se človeka dotaknejo veliko bolj kot nekaj, kar samo leži na zemlji. Pri meni besedila nastajajo spontano, velikokrat iz nekih čustvenih afektov ali močnih navdihov. Velikokrat me navdihne kakšno močno čustvo, od melanholije do evforije, pogosto so povod tudi politične in družbene situacije, včasih pa so moje muze ljudje, ki me obdajajo, in njihove zgodbe.

Nastopali ste tudi s skupino Noreia, ki izvaja glasbo s severnih koncev sveta. Kako ste začeli sodelovati z njimi?

Povabili so me, da bi z njimi v projektu Kilt Roberta Burnsa odpela skladbo ali dve skupaj z Janijem Kovačičem. Že po nekaj vajah smo videli, da se naše energije dobro mešajo. Najprej sem odpela eno skladbo, potem dve, tri, na koncu pa že pol repertoarja.

Pri skupini Noreia ni vaših avtorskih besedil, pojete besedila drugih avtorjev. Sta bila interpretacija in petje za vas izziv?

Pravzaprav res. Z nekaj besedili se nisem ravno poistovetila oziroma si jih sama morda ne bi izbrala. Tako sem se v tem projektu veliko ukvarjala tudi s tem, kako neko zgodbo, ki ti ni pisana na kožo, interpretirati iskreno in prepričljivo. Da ji lahko sama verjamem. Če ji ne verjameš kot performerka, ti tudi publika ne bo verjela. Mislim, da mi je uspelo, vsaj sama sem bila zadovoljna z izidom. Izkušnja sodelovanja z Noreio in Janijem mi je bila zelo ljuba in hvaležna sem, da sem spoznala tako super ljudi. Z Noreio si rečemo, da smo najljubši glasbeni prijatelji.

Kako peti iskreno? Kako prepričati ljudi, da vam verjamejo?

Tako, da v prvi vrsti verjameš sebi in se v tem, kar počneš, počutiš dobro. Sploh ni treba, da ti je stvar, ki jo izvajaš, pisana na kožo, važno pa je, da veš, o čem poješ, kaj poješ, in da se s sporočilom, ki ga predajaš, strinjaš. Najprej moraš prepričati sebe, da lahko prepričaš druge.

Po izobrazbi ste likovna pedagoginja, sedaj tudi scenografka. Kaj ste ustvarjali?

Hja, rada delam veliko stvari hkrati. (Smeh.) Zanimivo mi je na stvari pogledati z različnih zornih kotov, sploh v gledališču. Letos sem v Lutkovnem gledališču Ljubljana skupaj s Svenom delala še glasbo za predstavo Mišek Julijan, pri kateri sem bila tudi asistentka scenografije. Da bi delala glasbo za predstave, je bila moja dolgoletna tiha želja, in zelo sem bila hvaležna, ko naju je Asja Kahrimanović Babnik povabila k sodelovanju. Za to uprizoritev je glasba precej specifična, saj je predstava brez besedila. Glasba je tako prisotna skozi vso predstavo in protagonistom narekuje ritem gibanja, deluje kot atmosfera, hkrati pa ima pomembno naratorsko vlogo in je zelo zlepljena z režijo.

Ni prvič, da vas obkrožajo mlajši. Poznam namreč anekdoto o punčki, ki vas je tako rada poslušala v avtu na poti v vrtec, da se je CD »po nesreči« izgubil. Vsaj tako trdi njena mama.

(Smeh.) Ja, v publiki je vedno več otrok in to se mi zdi fantastično! Nekdo mi je pred nekaj leti povedal, da v razredu na neki osnovni šoli v Mariboru na ves glas med odmori vrtijo skladbo Mici in nemalokrat sem slišala, da je Mici med otroki prava uspešnica; že nekajkrat sem dobila sporočila od staršev, kdaj bo kje kakšen koncert in da jim radii in telefoni pregorevajo od predvajanja Zajtrka. Morda pa bi zares morala napisati otroški album. (Smeh.) Letos sva nastopila na otroškem festivalu Bobri; iz repertoarja sva namenoma izpustila Jero, po koncertu pa je neka deklica mamo razočarana vprašala, zakaj nisem odsekala glave. Mislim, da je danes za otroke vse čisto preveč cenzurirano in da predstave ter koncerti popolnoma premalo spoštujejo in spodbujajo njihovo domišljijo.

Vaša pot od ulice do pisanja besedil, etno glasbe in gledališča vas je povezala z vsemi generacijami.

Prav to mi največ pomeni. Krasno je videti, da mojo glasbo oziroma glasbo Zajtrka poslušajo vse generacije. Nikoli si nisem predstavljala, da bo moja glasba segla tako daleč in do tolikšnega števila ljudi. Predvsem pa mi je všeč, da lahko otrokom pokažem, da ni nič narobe, če smo navihani, in da lahko navihanost usmerimo tudi v kreativno energijo, ne pa da je vedno povezana s karanjem, destrukcijo in domnevno nevzgojenostjo.

Ko ste pred leti razbili violino, si torej niste mislili, da boste nekoč glasbenica, pevka in umetnica?

(Smeh.) Ah, kje pa! Ali pa vsaj ne na tak način. Veseli me predvsem, da se z glasbo ukvarjam z ljubeznijo in radovednostjo. Radovednost je pri ustvarjanju ključna, vsaj tako se mi zdi, v bistvu je tako pri vsaki stvari: brez radovednosti težko pride inovativnost.