Je članica Ženskega pevskega zbora Kombinat, Društva pisateljev Slovenije in Slovenskega centra PEN ter podpornica Sindikata glasbenikov Slovenije. Njena izrazito avtorska poetika jo dela močno prepoznavno, hkrati pa sodi med tiste »nevidneže«, ki v obdobju vizualne popkulture ne iščejo tuzemne slave, vsesplošnega odobravanja in všečkov na družbenih omrežjih, in so zato mainstreamovsko prezrti. Iz založbe je pravkar prišla že njena trinajsta avtorska plošča, kjer je uglasbila lastno poezijo – cikel desetih pesmi Poti domov. Njene pesmi so doslej prevedli v nemški, angleški, bolgarski, poljski, češki, slovaški, bosanski, ruski in srbski jezik.
Te dni je izšel že vaš trinajsti album. Ali najprej napišete besedilo, pesem, ki jo nato uglasbite, ali je ta ustvarjalni proces bolj prepleten?
V delu je že štirinajsti album. Ker sem to svojo ustvarjalnost prinesla že na svet, se vse preplete že sproti. Nisem ravno sistematična, sem pa zelo zgodaj dojela, da bo več vej umetnosti tisto, kar iščem v življenju. Prvih dvajset let sem bila prepričana, da bo to gledališče, in tako sem potem vso energijo in vse takratne zdrave celice usmerjala v gledališko režijo. Še danes mi je to področje zelo ljubo, še vedno kaj režiram. Vse pa se je spremenilo, ko se je v mojih rokah znašla kitara.
Kakšno esenco ima za vas teater in kakšno glasba?
Težko ločim te stvari znotraj umetnosti, ker je zame to nekakšen film, ki ga živim, in je pomemben zato, ker gre za kombinacijo glasbe, gledališča in še česa. Vse skupaj mi da potem najboljše možno orožje za to, kar želim oziroma kar moram povedati. Rojena sem z genom upora. Vidim in čutim tisto, kar boli, pa ne le mene, temveč tudi ljudi okrog mene.
Ta upornost v vas se z leti še ni omehčala, kajne?
Hja, ne vem, mogoče se še bo, če mi bo dana dolgoživost in se potem ne bom več upirala s tako silo. Verjetno temu doda svoje stil življenja, ki si ga ljudje ustvarimo, službe, ki jih moramo opravljati za preživetje. V tem smislu imam kar nekaj plusov, recimo ni se mi treba ukvarjati z otroki, nikoli tudi nisem delala v klasični službi z odmerjenim delovnim časom. Od začetka tisočletja sem človek s statusom kulturnega delavca, se pa zelo trudim, da vsaka tri leta dokažem, da delam in da delam kakovostno. Strici iz podzemlja so v treh desetletjih vse svoje frustracije usmerili v določene segmente in jih onečastili, na žalost tudi umetnost.
Koliko naj bo umetnost družbeno angažirana?
Verjetno mora vsak, ki se ukvarja s kakršno koli vejo umetnosti, to razčistiti najprej pri sebi. Sama sem si bila na jasnem že, ko nas je mulke in mulce v roke dobil Vili Ravnjak v dramskem studiu v Mariboru. Odprl nam je neka dobra poglavja, srečo smo imeli tudi, ker smo bili tranzicijska generacija – zelo drugačna od tistih pred nami in tistih za nami. Domnevam, da mlajše generacije nimajo takšnega zaleta, kot smo ga imeli mi, ko smo se v devetdesetih ne nazadnje srečali z vojno tukaj doma. Ti mladoletniki izpred 30 let smo današnji abrahamovci, večina nas je bila pridnih sužnjev, medtem ko naši otroci, nasprotno od nas, nikakor ne bodo pridni sužnji. Oni zahtevajo, oni so zahtevna generacija – in menim, da je tako prav.
Potrjevanje statusa vsakič znova je verjetno prava nočna mora. Koliko je umetnikom v pomoč sindikat?
Nisem članica sindikata, sem pa s srcem zraven. Zadnja leta se ves čas selim od Obale do Prekmurja, imam nemirno nogo, ki mi ne dovoli, da bi se v Ljubljani udeleževala sestankov. Prepričana pa sem, da sindikat še vedno lahko pritisne na odločevalce, da ima moč, in še večjo bi imel, če bi se različni sindikati med seboj povezovali. V različnosti je moč, spoštovanje razlik pa je največ, kar lahko ljudje dosežemo v svoji evoluciji.
Res je, pridobivanje statusa je dejansko nočna mora. Postopek že predolgo funkcionira v obliki, v kakršni je; zakonodaja je v bistvu napisana za naše starše. Vse v družbi je podvrženo napredku, prišle so nove tehnologije, digitalizacija, a pri nas se še zmeraj gremo konservatizem osemdesetih. Treba bo pregledati temelje, na katerih sistem stoji, pogledati, kaj je dobro, slabe stvari pa spremeniti. Arhitekti sodobnega časa, predvsem arhitekti politiki, bodo morali poskrbeti, da se preživeti vzorci opustijo, ali pa nas bo uničilo. V tem norem statusu ima recimo duhovnik enake pravice kot jaz, dolžnosti pa nima nikakršnih. Ko enkrat pridobijo status, dobijo pa ga na ministrstvu za kulturo, jim ga ni treba vsaka tri leta obnavljati. Prav je, da poskrbimo za svoje ljudi, tudi duhovnike, saj imajo neko duhovno poslanstvo; osebno pa me vseeno zanima, zakaj jaz nimam enakih pravic kot duhovniki in nune!
Vam je kdo na ministrstvu za kulturo pripravljen prisluhniti?
Imam številne ideje za izboljšave in rada bi jih predstavila ministrici ali komu drugemu, ne nazadnje sem jih tudi v preteklosti predstavljala. Recimo na področju kantavtorstva sem bila dolga leta solo plavalka in bila kar malo izpostavljena, najprej posmehu, nato pa še kakšnim stvarem, ko sem težila, zakaj nimamo kantavtorice in kantavtorji svojega poklica. Zakaj se moram predstavljati kot pesnica ali skladateljica, če pa vem, da sem kantavtorica. Štirinajst let smo potrebovali, da smo to dosegli; takrat so se mi pridružili Jani Kovačič, Peter Andrej, Drago Mlinarec in še veliko ljudi od tu in iz tujine. Trenutno se z nekaterimi trudimo, da bi nam priznali še stanovsko nagrado. Res imamo kantavtorji zlato kanto, ki se jo podeljuje na Kantfestu, a je namenjena kot spodbuda novincem. Želimo si neke resne nagrade, nosila pa bi ime po Tomažu Pengovu, ki je v tej skupnosti pustil neprekosljiv odtis. Ko bomo dobili takšno nagrado, bomo dobili tudi kantavtorje velikega formata, kot sta Paolo Conte in Tracy Chapman. S tem bomo bodočim generacijam kantavtoric in kantavtorjev omogočili vsaj neko pot – če že ne avtoceste, pa vsaj makadamsko pot. Sploh dekleta bi se potem morda raje odločale za kantavtorstvo, ki je težak poklic, težak tudi za fante.
Kombinatke, katerih članica ste od vsega začetka, še naprej ostajate suverene punce?
Da, skupina je imela vedno potencial, naše videnje in čutenje tega sveta je podobno in ob druženju ob teh pesmih se zdi, da naš rod ne potrebuje ničesar več, ker je že vse položeno v zibko; le počakati je treba, da se vse sestavi. Kot Zeitgeist. Pred petnajstimi leti, ko smo se prvič zbrale in ko se je naš vrli sin teme prvič zavihtel na vrh, se je v bistvu ekstrovertiralo to, kar je bilo introvertirano. Naš začetek je bila za nas dobra kombinacija, takrat se je tudi svetovna sestavljanka prvič nekoliko razrahljala, ne seveda v ekonomskem smislu. Imam pa občutek, da to, kar prihaja zdaj, ne bo več samo vaja. Ostali bomo brez fickov, tako kot smo že navajeni. V Prekmurju, kjer bom kmalu živela, že zbiram kozarce vložene paprike.
Ta skleda neprijetnih stvari, ki so nas takrat porinile med ljudi, se je danes spet napolnila. In kar nastajajo novi pevski zbori s podobnimi vsebinami, kar pomeni, da se zgodovina spet ponavlja, spet se ponavljajo pritiski skrajnih desničarjev, ki se s svojimi stališči vračajo kakšnih tristo let v preteklost. Izjave, naj se ljudje oborožujemo, ljudje, ki se nikoli nismo, so strašljive. Toda naboj Kombinatk, ki tudi slučajno sovpada z mojim osebnim nabojem, ki je še malček bolj naelektren, je nedvomno padel na plodna tla. Mislim, da smo še potrebne, in dokler bomo potrebne, bomo tukaj. Verjamem in vedno bom verjela, da nas je večina ljudi na tem planetu takih, ki ne soglašamo z legalizacijo vojne – ki je žal legalizirana, ker je dobičkonosna, in je oblika komunikacije na tem planetu že zadnjih osem tisoč let.
