Brez dvoma živimo v času kulta mladosti. Medije krasijo podobe mladih v telesni sočnosti, smehljajo se nam s televizorjev, določajo trende, iskani so tudi v umetnosti, nenazadnje rojeva glasbena industrija vsak dan nove potencialne zvezde, pri čemer podobno logiko zasleduje tudi pogon klasične glasbe. A v zadnjih letih je mogoče opaziti tudi obratni trend, ko se slavi stare umetnike, med katerimi gre gotovo posebno mesto švedskemu dirigentu Herbertu Blomstedtu. Lahko bi umovali, kako gre samo še za eno marketinško iznajdbo, ki skuša ostarelemu in izginjajočemu poslušalstvu prodati idole njihove lastne mladosti, a po slišanem na zaključen koncertu Ljubljana Festivala, je potrebno takšno insinuacijo odločno zavrniti.

Že mogoče, da potrebuje telesno krhki, šestindevetdesetletni Blomstedt, pomoč pri hoji, a ko se usede pred orkester in vzmahne z rokama, leta in starost čudežno izginejo, čutiti je mogoče samo še globino glasbeniškega in najbrž tudi osebnostnega duha – lahko da se telo stara, a prožnost duha očitno ostaja večna. In za svoje gostovanje si Blomstedt ni izbral kakih obteženih, težkih, monumentalnih izjav, ki bi govorile s silo in počasnostjo, temveč Schuberta in Berwalda, dela, ki žarijo od živahne življenjske energije. No, ali pa jih je k taki poživljajoči energiji pripravil Blomstedt z izjemnimi partnerji, glasbeniki Orkestra Gewandhaus iz Leipziga.

Schubertova Peta simfonija se nekako le nerada izvija iz klasicističnega plašča, toda nekateri detajli že kažejo smer proti bolj liričnemu in individualiziranemu. Blomstedt je mojster prav takšnih detajlov, s katerimi prvenstveno gradi posamezne fraze, a ima hkrati pregled tudi nad celoto. V svojih skromnih gibih je izjemno poveden, glasba se pod njim spreminja v zvesto oblikujočo se glino in v trenutku pred nami valovi celoten orkester in glasbeno tkivo. Simfonični Schubert lahko zveni štirioglato, ujet v kvadraturo ponavljanja, a pri Blomstedtu izstopi pevna melodija, neponovljiva zvočna eleganca in redke senčne ali dramatične zaostritve. Brez velikih gest ali ekscentričnosti dosega, da glasba zapoje z vsem svojim notranjim sijajem.

Berwaldova Tretja simfonija stopa v primerjavi s Schubertom še nekaj korakov naprej proti romantičnemu, a obenem ne izgublja klasicistične radoživosti. Ali spet bolje – je ne izgublja pod Blomstedtovim vodstvom. Spet se je Blomsetdt dokazal kot nevidni mojster. Glasba je tekla povsem samoumevno in se levila iz dramatičnega v poživljajoče, dosegla z drugo temo drugega stavka vrhunec liričnosti, se hitro umaknila skoraj Mendelssohnovemu vilinskemu svetu in v finalu nato smelo prestopala med radostnim in tudi deloma junaškim. Glasba je brbotala, žuborela, pri čemer je orkester ves čas ohranjal tudi privzdignjeno zvočno eleganco. Po utripu sodeč, bi človek dejal, da je nastala izpod rok dirigenta v najboljših letih. Kljub telesni posušenosti, kljub dirigiranju v sede, je Blomstedtova prezenca na odru še kako močna, a paradoksalno nikoli se ne zdi, da bi njegova osebna nota želela kako izstopiti, postavljati v glavni svetlobni snop lastni ego. Blomstedt je dejaven, a hkrati uslužnostno umaknjen veliki glasbi, ki tako nastaja, kar pomeni, da ni samo velik dirigent, temveč najbrž tudi velik človek.

Konec festivala je ponudil tri vrhunske simfonične izkušnje, pri čemer je treba priznati, da sta se Fischer z Orkestrom Concertgebouw in Blomstedt z Orkestrom Gewandhaus vzdignila v neslutene višave. x