V preteklih letih smo že spoznali Festivalski orkester iz Budimpešte kot izstopajoče izvajalsko telo, na tokratnem koncertu pa so novi gosti iz madžarske prestolnice, člani Madžarskega nacionalnega orkestra, dokazali, da ne zaostajajo za svojimi bolj razvpitimi kolegi in da mora biti glasbeno življenje v Budimpešti na izrazito visoki ravni. Orkester se ponaša s precej izrazitimi solisti, med katerimi po svoji mehkobi izstopa prva oboa, z izjemnim melodičnim darom prva trobenta in z značilnim lesenim prizvenom tudi prvi klarinet. Celotna zvočnost orkestra je urejena, lahko smiselno raste, morda pa kje na kakem kotu zmanjka kak odstotek zvočne elegance. Ob izbranem programu se je slednje izkazalo kot manj pomembno, najbrž tudi zaradi značilnega vodstva dirigentke Alevtine Ioffe. Ta je že v začetnih odlomkih baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva pokazala predvsem svoj izjemni posluh za ritmično pregnantnost. V povezavi s takšno izstopajočo glasbeniško držo je najbrž izbrala tudi odseke, ki so praktično vsi živeli od močnega ritmičnega utripanja. Ioffejeva je v svojem branju izrazito neoklasicistična, poudarja ritmični brio, ki ga na najbolj izpostavljenih mestih odpira mogočnemu orkestrskemu zvoku, ki lahko zazveni v raznoterih barvah. Mogoče je bilo čutiti močno telesno, baletno prezenco, nato tudi formalno urejenost, manj pa agogično raznolikost, na kar je še posebej opozorila izvedba balkonske scene, ki bi morda lahko premogla več poetične razvezanosti.
Enako ritmično bohotnost je nato Ioffejeva prenesla tudi v spremljavo Lisztovega Mrtvaškega plesa, sicer virtuozne skladbe brez resnih vsebinskih podtonov. Na tak način je pripravila izjemno odskočno desko za mladega pianista Aleksandra Malofejeva, ki se je znal ogniti čerem te vse preveč plakativno pozunanjene skladbe. Njegova rešitev je bila povezana z razkrivanjem skrajnosti Lisztove zamisli – tako je brutalno ritmična mesta samo še poudaril z izjemno krepko artikulacijo, v virtuoznih pasažah drvel z nesluteno močjo in strastjo, nato pa se v liričnem odseku tudi popolnoma agogično sprostil in predal fantazijskemu sanjarjenju. Morda je nekaj podobnih skrajnosti umanjkalo v izvedbi Chopinove skladbe Andante spianato in velika briljantna poloneza. Še posebej v začetnem odseku bi se Malofejev lahko premaknil iz sladkobnega proti bolj sublimnemu, a treba je priznati, da se je v plesno nadaljevanje – seveda zopet ritmično pregneteno – vrgel z vso močjo in dokazal, da je pred njim gotovo velika pianistična prihodnost.
Sklepna izvedba Bartókove suite Čudežni mandarin je predstavljala dokončno vrnitev v ritmično bohotnost, s čimer je dirigentka potrdila svoje osrednje sposobnosti. Tiste najbolj razživete strani partiture so se dvigale v orgiastično plesno vzdušje, zelo subtilno so bili pripravljeni tudi bolj zvočno domišljeni odseki, morda je zmanjkalo le malo več okusa po razbrazdani ekspresivnosti. Da, zgodnji Bartók se napaja pri Obredju Stravinskega, ta je izdatno pozvanjal v ozadju ideje Ioffejeve, bolj se je spregledalo, da je z delom očesa Bartók opazoval tudi drugo dunajsko šolo. A v suiti je takšnih odsekov bistveno manj kot v celotni pantomimi. Izkazalo se je, da je dirigentka z izbranim programom sijajno povezala svoje sposobnosti z značilnim zvenom in odzivnostjo orkestra – že to je samo na sebi izstopajoča odlika. Občinstvo se je s ploskanjem zares razživelo šele v dodatku – očitno nestrpno pričakuje novoletno-božičnih glasbenih sladkarij.
