Nov koncert opernih arij v okviru Ljubljana Festivala je ponudil novi zvezdniški imeni – Jonathan Tetelman se pravkar prebija med vodilne tenorje ali pa ga tja z vso silo potiska marketinška mašinerija, baritonist Ludovic Tézier pa je že dobro utrjena operna marka. Tetelmanov glas se zdi sorazmerno ozek, celo bolj liričen kot dramatičen, a nato se na višinah in dinamično izpostavljenih mestih osupljivo odpre in premore resnično napol junaško moč. Pevec se specifike glasu zaveda in računa prav na takšno voluminozno odpiranje, ki deluje zares impresivno, a hkrati takšna enosmerna stopnjevanja deloma zakrivajo možnosti bolj subtilnih nians, vokalnih barvanj. Če je tako v duetu iz Verdijeve opere Don Carlo junaško preskočil v junaški motiv in s tem tudi dramatično-vsebinsko nakazal glasbeno spremembo, je njegov glas v ariji iz Massenetovega Wertherja vse preveč hitro težil k doseganju močnostnih vrhuncev. Zdi se, da je torej Tetelmanov glas še v procesu zorenja in da bo nekatere izjemne lastnosti postopoma še nadgradil, kar bi lahko pomenilo, da bi v naslednjem desetletju gotovo lahko postal vodilni spinto tenor, seveda pa do tja vodi premišljeno izbiranje vlog, skrbna nega glasu in zavedanje lastnih kvalitet in tudi potrebe po stalnem izboljševanju.
Teziér je to pot že opravil, v svojih vlogah se kaže popolnoma gotov. Njegov glas sicer zna zveneti mestoma obrnjeno navznoter, celo zamolklo, kar mestoma krni njegovo prezentnost, toda njegova temna pobarvanost se zdi takoj izjemno primerna za negativne like, celo demonske pa tudi tragično zlomljene. V toreadorjevi ariji iz Bizetove Carmen je njegov glas hkrati robusten in samozavesten, toda gotovo je najbolj izstopil iz Gérardovo arijo iz Giordanove opere Andrea Chénier, v kateri je napenjal zelo široke izrazne loke, v katerih se je njegov glas raztezal od recititavnega do melodično opojnega. Glasovne posebnosti obeh pevcev so nato prihajale do izraze v duetih, zato so bili najbolj uspeli tisti, v katerih je v prvi vrsti dominirala dramatika, kar pomeni, da sta bila pevca veliko bolj prepričljiva v duetih iz Bizetove Carmen in Verdijeve opere Don Carlo, kot pa v melodično razpotegnjeni kantileni Bizetovih Lovcev biserov.
V glasbenem pogledu bi si želel, da bi dirigent Marco Boemi včasih tudi prestopil mejo umaknjenega spremljevalca, v čemer je očitno močan, saj se je dobro odzival na rubatiranja solistov, toda samostojne točke Orkestra Slovenske filharmonije so bile mestoma kar preveč štirioglate, kar še posebej velja za Ponchiellijev Ples ur, medtem ko je Saint-Saënsov Bakanal zvočno mestoma zvenel preveč razpuščeno.
Toda moj zgornji zapis tokrat morda ni povsem realen in morda me je tudi zato bistveno bolj navdušil koncert arij v izvedbi Beczałe in Radvanovsky, Slovenska filharmonija pa je zvenela izjemno v Šostakovičevi simfoniji. Tokratnemu koncertu smo namreč prisluhnili v Slovenski filharmoniji, kjer se mi je zdelo še najmanj grozno to, da pevcev z balkona niti nisem videl. Veliko bolj obupna je akustika, ki ne prenese sonornosti res močnih glasov, ki jo nato dalje najeda velika zasedba orkestra in ki je nenazadnje gostujočim zvezdam dajala najbrž občutek, da nastopata kje na podeželju. Skoraj ni bilo mogoče preslišati, da Ljubljana povsem obupno potrebuje novo, sodobno koncertno dvorano, v kateri bo tudi domoval orkester in z njo zvočno rasel, kar v trenutnih infrastrukturnih pogojih niti približno ni mogoče. Imeti tako dobre soliste v tako neprimerni dvorani je podobno kot servirati izjemno francosko kuhinjo na plastične krožnike in pojesti stoje.
