Slednje je opazno na vsakem koraku – tako v tehničnem, »kondicijskem« kot tudi umetniškem pogledu. Že izbrani spored je izkazoval izjemno zahtevnost – gotovo je osupljiva odločitev, da pianist na istem koncertu izvede dve tako zahtevni deli, celo v »športnem« smislu, kot so Trije stavki iz Petruške Stravinskega in Lisztova Sonata v h-molu. Toda Stanič želi biti očitno tudi slogovno raznovrsten, zato je svoj recital začel z Mozartom, vanj pa je nato vstavil še dve sodobni deli, seveda precej drugačni po svoji izhodiščni provenienci in s tem tudi »teži«. Že prva skladba je odmerila pianista. Staničev Mozart je bil vsaj v prvem stavku izrazito živ, posamezne motivične enote so bile vsakokrat karakteristično osmišljene, a nato tudi smiselno razpostavljene v oblikovno zaporedje, tako da je glasba, ki se sicer ni soočala s kakšnimi historičnimi interpretacijskimi premisliki, tekla izrazito živopisno. Podobno velja za finale, v katerem je pianist ponovno material kontrastno razgradil in se s tem izognil klasicistični monotoniji, bolj zanimivo pa je, da je bil pri tem nekoliko manj uspešen v počasnem stavku, ki je vendarle tekel za spoznanje prehitro in se je celo ognil značilni nostalgičnosti.

Intermezzo mladega skladatelja Tilna Slakana je težko komentirati, saj se v velikem loku izogiba soočenju s sodobno realnostjo in se spretno napaja pri preteklem, pri čemer ostaja vendarle izrazito anahronističen. Tega pa ni pokazala le primerjava z Nokturnom Sciarrina, temveč že takojšnje soočenje z več kot sto let staro glasbo Stravinskega. Trije stavki iz Petruške so tour de force akordskega repetiranja, ritmične neugasljivosti, težkih skokov in goste teksture, ki vedno znova hiti v nove vrhunce in pohitevanja. Pianistična spretnost Staniča se je pri tem pokazala kot izstopajoča, tudi njegova kondicija, ki je neusahljiv utrip vzdrževala skorajda tik do konca. Priča smo bili pianizmu najvišje vrste, v katerega se je morda prikradel le mali pomislek, da bi kdaj kaka izmed linij vendarle morala zapeti bolj v osredju in se druga umakniti v ozadje, a to je v gosti teksturi težko že v originalni orkestrski verziji, pianistična varianta pa je posledično še toliko težja.

V drugem delu koncerta je Stanič z izvedbo Sciarrina dokazal, da je kos tudi sodobnemu izrazu. V skladateljevem Nokturnu št. 3 je odmerjal občutljivo pot med dolgimi, zbranimi tišinami in hitrimi, ritmičnimi grudami, ki so odkrivale pretanjeno pusto nočno pokrajino. Seveda je po svojem izrazu Sciarrinovi asketski poglobljenosti precej kontrastna Lisztova Sonata. Morda največje skladateljevo delo pa vendarle ne more skriti, da bolj zaporedno niza raznoliko gradivo – enkrat izrazito virtuozno, drugič poudarjeno sentimentalno melodično – kot pa gradi. Staničev udarec po klavirju se je izkazal kot močan (morda mestoma celo preveč), pasaže so po tipkah drvele z nesluteno hitrostjo, morda pa bi kantilene lahko zvenele še za odtenek bolj sladko, medtem ko so bili trpki začetni unisoni in kratki vmesni fugati v svojem brbotanju impresivni. Dodani tehnični ognjemeti Lisztove parafraze Verdija so bili izvedeni osupljivo, čeravno so v izhodišču vsebinsko izpraznjeni, medtem ko je končno Sanjarjenje vendarle pokazalo, da se Stanič nahaja tik pred vrati raja. To je precej višje kot njegova okolica – oborožen je z neizmerno spretnostjo, tudi muzikalno živostjo, mali korak poglobitve, ki bo zanj zadnji korak, pa bi ga morda peljal prek skladatelja, ki ga na koncertu tokrat ni bilo – Bacha.