Jazzovski pianist Kenny Barron prihaja na oder CUK Kina Šiška s svojim triom, v katerem igrata še basist Kiyoshi Kitagawa in bobnar Johnathan Blake. V Ljubljano prihaja na povabilo jazzovskega poznavalca, voditelja in organizatorja Braneta Rončela. Ob Herbieju Hancocku velja Barron za velikana v zgodovini jazza, ki še vedno redno koncertira in snema. Pojavil se je na stotinah posnetkov kot vodja in član različnih zasedb. Bodisi igra solo, v triu, kvartetu ali kvintetu, navdušuje kot pianist in kot skladatelj.
Leta 2009 je bil izvoljen za člana Ameriške akademije znanosti in umetnosti, National Endowment for the Arts ga je nagradil za mojstra jazza leta 2010, leto kasneje je prejel tudi častni doktorat z glasbo na Berklee College of Music. Kar devetkrat je bil nominiran za prestižno nagrado grammy, od leta 2022 je član jazzovske hiše slavnih (DowBeat Jazz Hall of Fame). Velja za enega najvplivnejših mainstream jazz pianistov od obdobja bebopa naprej. Los Angeles Times ga je označil za »enega najboljših jazz pianistov na svetu«, Jazz Weekly pa za »najbolj liričnega pianista našega časa«. Je tudi šestkratni prejemnik nagrade za najboljšega pianista, ki jo podeljuje združenje jazzovskih novinarjev.
Druženja jazzovskih kreativcev
Barron se je rodil leta 1943 v Filadelfiji v Pensilvaniji, ki je rojstni kraj mnogih velikih glasbenikov. V tem okolju se je lahko hitro glasbeno razvil. Najstarejši, že pokojni brat je bil tenor saksofonist Bill Barron, s katerim sta skupaj že kot najstnika igrala v profesionalnem orkestru Mela Melvina. V tem obdobju je Barron nastopal tudi s saksofonistom Jimmyjem Heathom, v času zaključevanja študija pa se je začel družiti z multiinštrumentalistom in skladateljem Yusefom Lateefom, s katerim sta se pozneje skozi leta še večkrat srečala na odru. Zanj Barron meni, da je ključno vplival na njegovo dojemanje umetnosti improvizacije, spodbudil ga je tudi k študiju na fakulteti.
Leta 1961 se je preselil v New York, kjer je potem sicer mnogo let pozneje tudi res diplomiral, iz umetnosti na Empire State College v New Yorku. Kar zadeva koncertiranje, pa je že kmalu po prihodu v jazzovsko metropolo dobil svoj položaj v zasedbi saksofonista Jamesa Moodyja. Priključil se je tudi skupinam, ki so jih vodili Lou Donaldson, Roy Haynes in Lee Morgan, bil je tudi član zasedbe Jazztet. Pomembnejše je bilo njegovo sodelovanje v zasedbi Dizzyja Gillespieja (ki ga je na priporočilo sprejel v bend, ne da bi ga pred tem sploh slišal igrati), s katero je bil med letoma 1962 in 1966 na mednarodni turneji. Tu se je denimo srečal z latinskimi in karibskimi ritmi.
V šestdesetih se je poročil in se preselil v Brooklyn. Začel je sodelovati s Freddiejem Hubbardom in pevko Esther Marrow, nato pa se je za nekaj let spet povezal z Lateefom. Vmes je sodeloval pri skupinah Sphere in Classical Jazz Quartet. Leta 1974 je Barron kot vodja posnel svoj prvi album za založbo Muse z naslovom Sunset to dawn. Konec osemdesetih je nato posnel več albumov s Stanom Getzom, tudi duet People time (1992), s katerim si je Barron prislužil eno od devetih nominacij za grammyja (vse v času, ko je snemal za založbo Verve). Več kot 25 let je poučeval klavir in harmonijo s klaviaturami na Rutgers University v New Jerseyju, še vedno poučuje na Juilliard School of Music. »Danes jazzovska glasba prihaja iz glave, ne iz srca,« je nekoč dejal.
Četrti obisk Slovenije
Barron bo Slovenijo tokrat obiskal četrtič. Prvič ga je v Ljubljano prav tako pripeljal Rončel, in sicer že leta 1994, ko je potem v TV-oddaji Izza odra nastopil v triu z basistom Rayem Drummondom in bobnarjem Benom Rileyjem. Čez štiri leta se je vrnil v studio nacionalne televizije in zaigral še v duetu z basistom Charliejem Hadenom. Po več kot petindvajsetih letih pa se torej znova vrača. To bo v zadnjih dveh letih dvajseti Rončelov koncert velikanov različnih glasbenih žanrov s svetovne glasbene scene, ki tako postavlja Slovenjo na evropski koncertni zemljevid.
Barron na trenutni evropski turneji namerava obiskati kar enaindvajset prizorišč. Čemu gre pripisati njegovo odrsko dolgoživost, saj tudi 81-letni Barron še ne zapira pokrova nad klavirskimi tipkami? Sploh med jazz glasbeniki gre za opazen trend. Brane Rončel meni: »Oder je njihova hrana, oni morajo igrati, zato zanje ni pomembno, ali igrajo za deset ljudi ali pred pettisočglavo množico. V Ameriki jazzisti niso podprti, razen nekaj prvokategornih izjem. Vajeni so se boriti za obstoj, zato mnogi še vedno igrajo, ker so od tega odvisni in jih to drži pokonci. S Kennyjem Barronom sva v preteklosti veliko sodelovala v produkcijah po svetu, medtem je zraslo tudi prijateljstvo. Zaradi tega se je tako rekoč zadnji hip odločil, da med že dolgo načrtovano evropsko turnejo obišče še Ljubljano.«
