The Beatles so bili avgusta 1964 že največji pop glasbeni pojav na svetu. Februarja so na ameriški oziroma Billboardovi glasbeni lestvici prvič osvojili prvo mesto s skladbo I wanna hold your hand, ki jo je marca na vrhu zamenjala She loves you, aprila pa Can't buy me love. Nato so bili maja prvi z Love me do, pa avgusta z A hard days night, ob koncu leta pa še z I feel fine. Ob šestih prvouvrščenih skladbah, ki so na vrhu skupno bivale 18 tednov, so se na lestvico uvrstili še s petimi skladbami, in sicer Please, please me, Twist and shout, Do you want to know a secret, P. S. I love you in She's a woman. Beatlomanija je delovala na polnih obratih in leta 1964 so prvič nastopili v ZDA. Turneja oziroma nastopi, na katerih je bilo značilno histerično kričanje najstnic, ki je bilo po izjavi ene od prič primerljivo s tem, kot če bi z mikrofonom ozvočil zvok reaktivnega leta, je štela 32 nastopov v 24 mestih v 31 dneh, za vsakega pa so bili po današnjih preračunih plačani blizu pol milijona dolarjev.
Zaznavni učinki
Tako so v New Yorku v hotelu Delmonico spoznali tudi Boba Dylana, ki so mu menda ponudili amfetaminske tablete, ki so jih začeli uživati v Hamburgu, tako ali tako pa so, potem ko so v drugi svetovni vojni z njimi vse strani izdatno krepile svoje vojake, postale priljubljene tudi v civilnem življenju. Dylan je ponudbo zavrnil, menda rekoč, da mu je ljubše slabo vino, in dobil odgovor, da mu žal lahko ponudijo samo šampanjec, nakar jim je on v zameno ponudil marihuano. Liverpoolčani so ga najprej presenetili s trditvijo, da je niso še nikdar poskusili. »Kako to? Kaj pa potem pomeni besedilo v katerem pravite: 'I get high, I get high,'« se je začudil ameriški protestnik. John Lennon ga je popravil: »Ne, ne, to niso prave besede. Besedilo pravi: 'I can't hide.'« Citiral je besede iz skladbe I wanna hold your hand, s katero so se v ZDA prebili.
Za Liverpoolčane dejansko ni bilo prvič, da bi kadili marihuano, vendar pa ob priložnosti, ko so jo izkusili še v času igranja v Hamburgu, menda niso čutili učinka. Dylanove zvitke so si zapomnili za vse življenje. Ringo Starr, ki ni bil seznanjen z običajem, da se smotka podaja naprej, in je svojo zadržal zase, je povzročil, da je imel kaj kmalu vsak član posadke v rokah svojo, kar je vodilo v nekajurno »valjanje« od smeha. Na telefonske klice je odgovarjal Dylan, ki se je vsakomur na drugi strani linije predstavil: »Halo, beatlomanija tukaj.« Paula McCartneyja je obšlo spoznanje o smislu življenja, da gre za sedem različnih ravni, asistentu, ki je bil poleg, pa je mrzlično prevzet narekoval ugotovitve, ki jih je moral zapisovati. Seznanitev s halucinogenimi substancami, spomladi 1965 tudi z LSD, je imelo tako za četverico iz Liverpoola kot za njihovo občinstvo zaznavne učinke.
Že na plošči Help, ki je izšla avgusta 1965, so v studiu eksperimentirali bolj kot kadar koli prej. V skladbi Yesterday so prvič uvedli godala, na plošči pa je prav tako prvič slišati še električni klavir, flavto in druge spremljevalne zvoke. Iz preprostega godčevstva pa so prešli v artistične vode. Še bolj je to postalo očitno pri albumu Rubber soul, ki je izšel decembra 1965, pri katerem so prvikrat uporabili sitar, na njem pa je tudi skladba Day tripper, ki je njihovo prvo neposredno posvetilo opojnim substancam. Plošča obenem predstavlja temeljni kamen progresivnega in psihedeličnega rocka ter zastavitev konceputalizma, ki se je prek albuma Revolver iztekel v njihov nemara najslavnejši album Sgt. Pepper lonely hearts club band iz leta 1967. Poleti tistega leta je Paul McCartney kot prvi od četverice javno priznal uživanje LSD, pri čemer je zanimivo, da je bil glede eksperimentiranja z njim kot z drugimi opiati še najbolj zadržan.
So se razšli zaradi narkotikov?
A priznanje je bilo prej ali slej nujno v kontekstu kontrakulturniškega tekmovanja z The Rolling Stones. Februarja 1967 je policija namreč vpadla v podeželsko hišo Keitha Richardsa, kjer so poleg njega aretirali tudi Micka Jaggerja in jima zasegli nekaj tablet amfetamina, obenem pa so Richardsa obtožili omogočanja uživanja marihuane. Dogodek je utrdil sloves Stonesov kot slabih fantov rock'n'rolla, čeravno za prvega angleškega rockerja, ki je bil deležen obravnave na podlagi uredbe o narkotikih iz leta 1965, velja škotski kantavtor Donovan, ki mu je policija v hišo vpadla poleti 1966, pri financiranju obrambe oziroma izbiri odvetnikov pa mu je bistveno pomagal prav McCartney.
Biti zasačen z opiati ali sum, da jih konzumiraš, je bilo za glasbenike v 60. letih podobno afirmativno, kot so bile za opozicijske tiskovine ali medije v času Jugoslavije prepovedi, cenzura oziroma zaplembe. In vedenje Elvisa Presleyja, ki se je v ZDA, čeravno je bil sam odvisen od raznih pomirjeval in poživil, na vse pretege zavzemal za boj proti narkotikom, gre razumeti tudi ali predvsem skozi to, da je kot kralj rock'n'rolla začel izgubljati svoj položaj prav na račun bitniških skupin.
Kar zadeva člane The Beatles in njihove nadaljnje izkušnje z narkotiki, obstaja teorija, da so se leta 1970 razšli prav zaradi njih oziroma zato, ker so se razlikovali po tem, kdo je kaj konzumiral. Medtem ko je bil McCartney glede opiatov konservativen in razen marihuane, nekaj poskusov z LSD in slabega leta intenzivnega uživanja kokaina ni bil nikdar odvisnik, je šel Lennon do heroina. Nesporazumi, ki so se pojavili glede tega, kako, kdaj in kakšno glasbo ustvarjati, so bili razumljivi in neizbežni, prav tako tudi dogovori glede tega, koga vzeti za menedžerja, pri čemer se je McCartneyjev predlog prav tako soočil z nestrinjanjem preostale trojke. V takšnih razmerah so se The Rolling Stones bolje znašli, četudi je Mick Jagger prav tako veljal za opreznega.
