Slovenska glasbena zgodovina je z akademikom Janezom Matičičem, Prešernovim nagrajencem, gotovo izgubila enega izmed svojih najbolj profiliranih, celo nenavadnih ustvarjalcev, ki je venomer raztegoval trak nepričakovanih dvojnosti. Velik čas svojega življenja je preživel v svetovljanskem Parizu, pa se vendarle ves čas vračal domov v Ljubljano, privlačili so ga najelementarnejši zvoki, ki jih je spoznal v Parizu v »laboratoriju« očeta konkretne glasbe Pierra Schaefferja, a hkrati ostajal zvest tudi najtršemu tradicionalizmu, kakršnega na primer pooseblja Johannes Brahms, veliko je govoril o svoji mladostni omamljajoči zaljubljenosti v učiteljico klavirja, a iz kasnejšega osebnega življenja izdal bore malo. Tako se nam izrisuje slika meščansko urejenega prevratnika ali po drugi strani revolucionarja, ki je verjel v tradicionalne vrednote. V tem pogledu je bil Matičič povsem poseben.

Matičičeva kariera se je pričela s študijem kompozicije pri v tradicijo zagledanem Lucijanu Mariji Škerjancu, medtem pa se je vzporedno posvečal tudi svoji največji ljubezni, klavirju. Po tem, ko si je s svojimi klavirskimi kompozicijami že prislužil odmevnost, se je napotil v Pariz, kjer se je izpopolnjeval pri sloviti kompozicijski pedagoginji Nadii Boulanger, ki ga je motivirala za iskanje novih kompozicijskih rešitev. Ideje za takšno novo pot so prišle leta 1962 s priključitvijo Skupini za glasbene raziskave (GRM) pod vodstvom Schaefferja. Srečanje s konkretno glasbo in elektronskimi zvoki je Matičiču razprlo nov zvočni svet, ki ga je treba razumeti predvsem kot izhodišče za nov glasbeni material, a kljub temu so skladateljeva osnovna izhodišča ostajala nespremenjena. Zato lahko danes njegova dela razumemo kot nekakšno »poroko« med osvobojeno zvočno materijo in skorajda klasicistično formalno preglednostjo. Podobno pa se v njegovih delih druži tudi urejena apoliničnost z nebrzdano dionizičnostjo. Pred semantično povednostjo je Matičič vedno dajal prednost imanentni glasbeni energiji, torej nepresahljivi eruptivnosti, kontrastom in napetostim, stopnjevanjem in umirjanjem.

Matičič je bil ves v znamenju takšne primarne glasbene energije, ki jo je skoraj vsak dan potrjeval ob klavirju in za njim. Po osnovnem poklicu bi sicer moral biti violinist – tako mama, ki je zaklepala klavir, namenjen sestri, kot tudi srednješolski učitelj s svojo zavezanostjo suhoparnih vajam sta skušala poskrbeti, da bi se mladi Janez odtegnil klavirju, a brez uspeha. V tej povezanosti pianistične in kompozicijske osebe je mogoče prepoznati željo po glasbeni telesnosti – stik s klavirjem pomeni tudi stik z otipljivo muzikalnostjo. Tudi zato Matičiča v prelomnih modernističnih pariških časih, ko je vladal serializem, ni pritegnilo abstraktno strukturiranje glasbe, temveč čutno razkošje zvoka samega. In tako je od vekomaj – od začetnih del, nekakšnega kompozicijskega samouštva, ki je raslo iz glasbenih zgledov, v katerih ne odmevajo toliko težki zgodovinski časi kot glasba sama, do prvih elektroakustičnih kompozicij, nastalih v Parizu, in premišljenih, vsebinsko in formalno uravnoteženih del iz zadnjih desetletij. Takšno energijo so morali spoznati tudi številni mladi izvajalci, predvsem pianisti, ki se danes brez zadržkov spopadajo z Matičičevimi notnimi zapisi, občutiti pa jo je bilo mogoče tudi ob pogovoru s skladateljem. Iz pogovora kot iz skladb je namreč vedno vrelo neskaljeno veselje do življenja, do spoznavanja novih krajev, najbolje eksotičnih, ljudi in zvokov, tako tujih kot tistih, ki so na vso moč pozvanjali v skladatelju. Za svojim klavirjem je poganjal tok življenja še pred nekaj dnevi, danes pa ostaja z nami v njegovih skladbah kot nekakšna za vedno konzervirana matičičevska mladost. Te je bilo tudi v šestindevetdesetem letu bogatega življenja pravo obilje. x