Škofjeloški festival Festival In Memoriam prof. Peter Hafner, krajše Hafnerjev memorial, ki bo v svoji 14. izdaji potekal od danes do prihodnjega petka 4. avgusta v Škofji Loki, Cerknem, Kranju in Železnikih, umetniško vodi producent Tine Hafner. Festival je nekakšen nadaljevalec tradicije Alter-Festa, ki ga je Tine Hafner z ekipo organiziral prvič leta 2005. Takrat mu ga je pomagal zasnovati tudi njegov oče Peter Hafner, glasbeni entuziast, humanist in aktivist, po njegovi smrti pa so mu s tovariši najprej posvetili Alter-Festovo petletko, leto kasneje pa je Hafnerjev memorial stopil na samostojno pot.
Letos bodo gostje Still Corners, Patetico, Smoke Mardeljano & Ajs Nigrutin, freekind., Bojan Cvetrežnik & Barja Drnovšek, Igor Božanić, balans, Stadt in ostali, po tradiciji pa pripravljajo še vrsto debatnih in drugih ustvarjalnih dogodkov.
S kakšnimi težavami se organizatorji srečujete pri postavljanju vašega festivala? Je lokalno okolje prednost ali slabost?
V zadnjih letih se je veliko spremenilo, podpora občine je višja kot v preteklosti, smo zadovoljni, nismo pa še tam, kjer bi želeli biti. Festival nas ta trenutek stane okrog 30.000 evrov, če pa bi hoteli v prihodnosti dodati še kamp ter ga preseliti na stalno lokacijo, bi to prineslo še dodatne stroške. Sploh so v zadnjem letu vsi produkcijski stroški izjemno porasli. Koproducenti nam zagotovijo prostore za izvedbo, še vedno pa je marsikje potrebno pokriti najemnino in druge stroške. V Loškem muzeju ločijo dogodke v javnem interesu od komercialnih, zato je cena najema za nas ustrezno nižja, medtem ko v preteklosti te ločnice niso bile tako jasne. Festival se že nekako pokrije, težje pa je z manjšimi koncertnimi dogodki, ki jih z društvom Jadran pripravljamo prek leta in jih skušamo pokriti prek občinskih javnih razpisov. Ti so žal zastareli, kot sam rad rečem, gre za JSKD-jevski način, ko nihče ne more izpasti iz financiranja, hkrati pa vsak potem dobi drobiž. Tako ni pomembno ali delaš koncertne cikle s tujimi umetniki ali pa si usmerjen popolnoma lokalno. To ni ravno stimulativno. Tudi zato imamo manj koncertov, kot bi jih radi imeli.
Na ministrstvu za kulturo so nas dvakrat zapored podprli na štiriletnem projektnem razpisu, v času ministra Vaska Simonitija pa smo izpadli iz sofinanciranja. Smo pa potem lani še pod Simonitijem vseeno uspeli na letnem razpisu, pa tudi letos pod novo garnituro smo bili uspešni. Vseeno so ti razpisi za nas producente neugodni, že dolga leta se objavljajo prepozno; preden izvemo rezultate, mine tudi nekaj mesecev, mi pa moramo festival načrtovati in promovirati več mesecev pred izvedbo. Če budžet ni pravočasno zagotovljen oziroma znan, si tudi mi ne upamo spustiti v tveganja, ki lahko prinesejo par tisoč evrov izgube; finančnega zaledja nimamo, naše društvo Jadran je relativno mlado. Likvidnost festivalu zagotavljamo tako, da aktivisti društvu posodimo svoj denar in upamo na to, da festival ne bo prinesel minusa.
Kako se je festival žanrsko profiliral? Začelo se je s punkom, z leti pa ste se bolj osredinili.
Začetni festival Alter-Fest je bil morda malce bolj pankovski, še pred peto obletnico pa se je zavilo v različne smeri. Lahko bi butično nadaljevali z neznanimi bendi, in tak festivalček bi morda v Ljubljani čisto dobro funkcioniral, ne pa v Škofji Loki. Tu smo si morali krog obiskovalcev dejansko priboriti. Morali smo se poslužiti klasične formule - s »headlinerjem«, okrog katerega se potem zgradi preostali program. Letos so to v največji meri Still Corners. Nikoli se nismo zares obremenjevali s tem, ali je nekaj robno, alternativa ali mainstream, precej bolj enostavno gre - ali nam je bend dober ali pa nam ni. Hkrati pa nam je bilo pri nastopajočih vedno pomembno, da podpremo tiste glasbenike, ki so nas podprli v preteklosti in so bili pripravljeni, kadar smo imeli na razpolago borna sredstva, za potne stroške igrati na našem dogodku. Zato jih še raje povabimo na festival in jih takrat spodobno plačamo.
Osrednji prostor festivala je bil včasih Pri rdeči ostrigi, mladinskem kulturnem klubu v Škofji Loki. So mladinski klubi danes še živi?
Trenutno z društvom poleg festivala skušamo redno izvajati tudi mesečni kulturni program, velik problem pa predstavlja to, da nimamo lastnega prostora. Zato se selimo po različnih prizoriščih, med drugim včasih zasedemo tudi Ostrigo, ki je dandanes sicer bolj v študentski domeni. V preteklosti sem bil sam eden izmed mnogih programskih vodij, zdi pa se mi, da glede prostora nikoli nismo imeli zares jasne vizije, kaj naj bi predstavljal. Z jasno profiliranostjo in sistematičnostjo potem lahko vzgojiš in razvijaš publiko, kjer se vedno nahajajo tudi novi potencialni aktivisti. Fantastičen primer je MKNŽ v Ilirski Bistrici, tam se tradicija prenaša iz generacije na generacijo, pa se menjava generacij pri programu niti ne opazi. Tudi v Škofji Loki potrebujemo podoben prostor z jasno programsko usmeritvijo, zato se z društvom Jadran že dalj časa zavzemamo, da bi pridobili manjše prostore za delovanje.
Solidarnost, prostovoljstvo so vrednote, ki jih goji tako vaše društvo kot festival. Sploh imajo te vrednote še svoj prostor pod soncem?
Zelo težko poslušam pavšalne sodbe o tem, kakšni so mladi danes in da jih nič ne zanima. Najlažje se je nesistematično, zgolj prek ustaljenih promocijskih poti ukvarjati z njimi - bolje rečeno, jih informacijsko oplaziti -, potem pa reči, mladih nič ne zanima. Ni res. Družbenokritični, načitani ter ustvarjalni mladi ljudje absolutno obstajajo, govorim iz prve roke, saj sem vpet v različne organizacije in sem jih kar nekaj spoznal. Seveda pa takšne pritegneš z delovanjem na terenu, ne z različnimi spletnimi promocijskimi akcijami, da o vsebinsko praznih zabavah niti ne govorim.
Časi za prostovoljstvo pa so se definitivno spremenili, ampak ne moreš za nezanimanje določenih mladih za prostovoljstvo kriviti njih. Sem letnik 1987 in morda tudi zaradi družine sem bil še del generacije, ki je zrasla z besedami kot solidarnost, ko v prekarnosti še vidimo problem in ne prednosti, ko še spoštujemo javne storitve in se bojujemo zanje. Medtem ko so tisti, rojeni po letu 2000, zrasli v čuden svet finančnih kriz, kjer je vse našteto najbolj na udaru. S tega stališča jim ne moreš zameriti, če gledajo na prostovoljstvo drugače. Situacija v družbi je toliko slabša, da si marsikdo dejansko težko privošči prostovoljenje.
Vaš oče, po katerem se imenuje festival, je bil velik ljubitelj glasbe in mladih, bil je profesor matematike. Kakšno duhovno doto vam je zapustil?
Največja dota, ki mi jo je oče zapustil, je tudi najbolj vidna – to je ljubezen do muzike. Peter ni bil polovičarski človek in to je vcepil tudi vame. Bil sem eden od tistih, ki jih je videval tudi v šoli - precej sposobnih, a do šole ravnodušnih - zato je bil precej nejevoljen, ker je imel takšnega tudi doma. Ko se je sčasoma sprijaznil s tem, da v šoli ne bom blestel, mi je zabičal, da naj 'grem do konca' tam, kjer pri delu uživam. Zaznamuje me tudi nepopustljivost, kar skušam prenesti tudi na ostale člane festivalske ekipe in kar se kot najbolj pozitivno izkazalo v »koronskih letih«, ko se festivalska tradicija ni prekinila.
