Nekoč so mu rekli jugoslovanski Jean-Michel Jarre, danes pa je klaviaturist Miha Kralj, štirideset let pozneje, ponovno v elementu – izdal je avtorsko ploščo Parallel Mirror. To seveda ne pomeni, da ga ni bilo v glasbi; ves čas je kje v kakšnem popularnem ali rockovskem bendu. Še vedno vsake toliko organizira tudi svoje koncerte in še vedno ima svoje privržence v Sloveniji, na Balkanu, po Evropi. To so v glavnem kolektorji, meni sam, ki cenijo določene prelomne bende in posameznike v glasbi. Zanje bo njegov novi produkt – vinilka v stari maniri, ki se jo posluša na gramofon – prava poslastica, in marsikdo je že napovedal svoj prihod na promocijski koncert v Kino Šiška 6. aprila. Tam bo »glasbeni vesoljeplovec« na odru stal kar med štiridesetimi analognimi in digitalnimi sintetizatorji zvoka.
Solistično kariero je začel leta 1980 s ploščo Andromeda, iz katere so si pri smučarskih skokih v Planici dolga leta izposojali napev, da so napolnili tišino ob ponovnem počasnem predvajanju posameznega skoka. Nato sta sledili plošči Odyssey (1982) in Electric Dreams (1985). Ko se je začelo mapirati začetke elektronske glasbe v našem prostoru, je dobil svoje mestu v filmih Tehnika ljudstvu in dokumentarna biografija Električne sanje. Gregor Bauman, glasbeni kritik in soavtor dokumentarca o Mihi Kralju, pa zdaj o aktualnem albumu Parallel Mirror pravi: »Znova se je obrnil tja, kamor so ga vedno umeščali – v prihodnost. Namesto v vzvratno ogledalo se bo predstavil z vzporednim pogledom, novim celovečernim albumom.«
Prešli ste tako rekoč vse faze razvoja elektronike, od analogne do digitalne, ves čas ste se ob tem ukvarjali tudi z dilemo človek – stroj. Kam je šel napredek na tem področju in kaj s tem pridobil človek, glasbenik?
Bom citiral Jožeta Privška, ko sem nastopil na Slovenski popevki, kjer sem v svoji skladbi nekoliko prehiteval v tempu. »Mi, ki smo študirali, naredimo eno stvar v enem dnevu, preostali pa jo bodo ravno tako naredili, čeprav bodo šli skozi eksperiment.« Danes mladi glasbeniki ves čas iščejo znotraj širokega spektra modulov, iščejo frekvence, potem pa zlagajo. Kakor bi zlagali opeke, tako je v videu in v glasbi. Ravno te dni mi je mlajši sin zagnal Instagram in sem ga lahko samo gledal, kako spretno je vrtel prenosni telefon v rokah. Čeprav sem nekako doma iz tega elektronskega sveta, sem se počutil nemočnega.
Zdaj so na voljo virtualni inštrumenti, ki ponujajo blazno čist zvok. V vsakem analognem inštrumentu kdaj kaj zaškripa, tu seveda ne, in to je zelo udobno za ustvarjalca glasbe. Lahko eksperimentiraš, preskakuješ, zlagaš, posnameš, zbrišeš, spet posnameš, in naslednjič od tam iščeš naprej. Včasih ni bilo tako. Navkljub vsemu pa je še vedno pomembna ideja in kako jo predstaviš. Ljudje, ki radi poslušajo, ne iščejo napak, na koncert pridejo uživat, in od takšnih potem dobim potrditev, postanem še bolj ustvarjalen. Od tistih prvih mojih posnetkov leta 1980, ko je bilo še vse analogno, ko je bilo treba vse odigrati v živo, ko ni bilo nobenih nasnemavanj, sekvencerjev, je danes ta proces nedvomno precej udoben.
Vaš elektronska glasba je pravzaprav spevna. Kaj zasledujete med
ustvarjanjem?
Da, takšna je recimo nova skladba na zadnji plošči Nebula, ki sem jo posvetil pokojni materi, takšna je nenazadnje tudi prva plošča Andromeda. Gre za »space« vzdušje, z lepimi melodijami, poslušalcu ni treba dosti razmišljati. Sam načeloma ne komponiram po naročilu, čeprav sem recimo podložil kar nekaj dokumentarcev režiserja Matjaža Žbontarja na RTV. Naročniki so mi večkrat povedali, kakšne želje imajo, ampak jaz sem to naročilo nemudoma predelal, predrugačil skozi svoje prste. Gledal sem tekočo videosliko in kar igral, do konca, le malo sem potem še aranžersko nadgrajeval.
Danes se poslužujem vsega, kar tehnologija nudi, z nasnemavanji vred, kajti na odru ne moreš odigrati vsega, kar je na šestdesetih kanalih – imaš udarce, zvoke, šume, razpoloženske variante. Hočem reči, da sem na tej plošči združil vse znanje, ki ga imam, vzporedno pa sem se ukvarjal tudi z naslovom plošče »vzporedna ogledala«, v katerih sem se zdaj ponovno našel. Razmišljal sem, kako se vrtimo okrog samega sebe in se oziramo v ogledala, pri muziki pa ravno tako. Rad slišim sebe, ker se potem lahko razvijam naprej, na podlagi svojega torej grem naprej.
Menda so vam večkrat kakšne napeve tudi ukradli. Kako bijete boj za
avtorske pravice?
To drži, pokradli so mi kar dosti materiala, med drugim tudi slavna pevka Pink. Z zasedbo Prah sem leta 1978 naredil komad, ona pa je iz mojega udarnega refrena naredila velik hit z deset milijoni ogledov na Youtube. Na to so me opozorili drugi, mnogo pozneje. Povprašal sem na agenciji za avtorske pravice, kakšne imam možnosti, če bi se odločil za tožbo, pa so mi povedali, da bi verjetno uspel, a bi rabil zelo dobre odvetnike. Tu se je moj boj tudi končal (smeh). Drugače pa se večkrat name obrne kakšen glasbenik, filmar, dokumentarist, če lahko vzame določen material, in temu nikoli ne nasprotujem. Skupaj sem ustvaril 250 skladb, od tega je pevskih samo 34, preostalo je vse inštrumentalna glasba.
Je bilo nekoč z dobro glasbo lažje prodreti v svet? Kako najti presežke danes, ko je trg zasičen z izvajalci, zvočnimi in video posnetki?
Med brskanjem gre očitno bolj za naključja ali pa ti nekdo nekoga predlaga v poslušanje. Poslušalska kultura na spletu je takšna, da se komad posluša 12 sekund in če nekomu ni všečen, gre naprej. Moji komadi pa so relativno dolgi, ambientalni, prvi na plošči je recimo sedem minut, kajti le tako se po mojem mnenju lahko nekaj pove. To je seveda mnogo krajše od ambientalnih komadov, ki se jih je delalo nekoč, ampak za sodobni medij so tudi moji sodobni komadi še vedno predolgi. Space Butterfly z novega albuma je že na Youtube in ima že nekaj ogledov.
Koliko »inštrumentala« imate doma?
Eno sobo imam založeno samo z analognimi sentitezatorji, drugo pa z digitalnimi. Med njimi so tudi zelo stare klaviature, ki so jih drugi že odpisali, pa sem jih sam usposobil, da delujejo. Ah, saj je vsega tega preveč, imam kakšnih petdeset klaviatur, od tega 35 sintersizerjev, ostalo so moduli. Vendar jih vse uporabljam, z različnimi kombinacijami, da pridem do novih zvokov. Težko pa je danes najti nekaj novega, vse je na neki način poznano in slišano, lahko iščeš samo še naprej – v globine, odmeve, šume, dograjuješ tone. Narediš pravzaprav zmazek, ki pa je v bistvu zvok. Ves čas se oddaljuješ od originalnega zvoka, da potem pride ven nekaj čisto nepredvidljivega, še neslišanega – lahko je dobro, lahko pa tudi samo zbrišeš.
Igrali ste po različnih zasedbah. Kako gledate na narodnozabavno in popularno glasbo?
Spoštujem jo, saj mi je dala znanje in sredstva za življenje in tudi čutim v tej glasbi veliko, ker nekaj vsebuje. Sploh če govorimo o starih »evergreenih«, kjer ljudje tudi zaplešejo, ti nedvomno imajo svojo težo. Pri Založbi Helidon sem izdal s skupino Prah pet malih plošč, kjer je bil producent Vilko Avsenik. Veliko denarja in tudi kreditov je šlo za namene nabave prej omenjene tehnologije, zato sem pa igral »na dva konca«. Res pa je, ko igraš več zvrsti glasbe, nastane problem pri ustvarjanju elektronske, ambientalne glasbe. Hitro se ti kakšna viža pojavi v glavi in to so nevarne stvari. Med ustvarjanjem čas zapolnim tudi s karatejem, v življenju mi je že mnogokrat pokazal nove poti.
Ste zadovoljni s prehojenim?
Niti se ne zavedam, da sem tudi sam nekaj ustvaril, kajti nikoli nisem povsem zadovoljen. Dostikrat sem kaj naredil in dostikrat tudi izbrisal. Ampak se je samostojna pot izplačala, to se je izkazalo tudi pri aktualni plošči. Kajti tudi zdaj sem lahko ponovno dograjeval sebe, spremenil sem recimo lastno pozicijo do svoje glasbe; včasih sem bil hitro zadovoljen, tokrat pa sem pilil do konca, četudi na račun samega smisla skladbe. Mojmir Sepe me je recimo opozoril, da nikoli ne smem skladbe popolnoma zapolniti z zvokom, tudi tišina je potrebna. Tako kot v sliki bela lisa, ki ostane nepobarvana.
