Multiinštrumentalisti in izumitelji The Stroymachine so nazaj. Pravzaprav nikoli niso zares odšli, vsako leto denimo zaženejo Ljubljanski maraton. Se pa po daljšem času vračajo na koncertni oder, z novo zvočno podobo in novo ploščo Renesonanza, ki jo bodo premierno predstavili jutri v Cukrarni v Ljubljani. Predalčkanja ne marajo, pravijo pa, da je »industrial« glasba njihova preteklost, ki jo še vedno spoštujejo in še vedno odzvanja, vse preostalo pa je paleta najrazličnejših stilov, žanrov, unikatnih zvokov iz doma narejenih inštrumentov. Trenutno je v bendu dvanajst glasbenikov, pogovarjali smo se z dvema. Bojan Varga je k skupini pristopil leta 2017, poznamo ga tudi kot bobnarja zasedbe The Canyon Observer, Jurij Šuhel - Jorge pa je zraven od začetkov leta 2007, ko je glasbeni kolektiv osmih slišal še na ime The Stroj.

Bend je velik, še več je nekonvencionalnih inštrumentov. Kako se sploh spravite na oder?

Jurij Šuhel: Vedno je zelo težko. Osnovna konstrukcija, arhitektura naše scene, spominja na nekakšno mašino, v katero so vpeti naši inštrumenti; in vedno je na meji, ko se sprašujemo, tako mi kot poslušalci, ali bo vse skupaj zdržalo do konca koncerta. Naši koncerti so vsekakor vezani na organiziran transport. Za Cukrarno bomo potrebovali dvanajsttonski tovornjak, saj je robe za okrog dve toni. Vedno je tako, da ko najamemo šoferja, nas najprej vpraša, če je to »rafuda« za na odpad. Večni problemi so tudi na carinah, kjer imamo zraven kar slike benda in cedeje, ko jih prepričujemo, da vozimo inštrumente in ne nekaj nakradenega. Prevoz naše opreme je ena sama težava. Prostor Cukrarne je za nas sicer malce neugoden, ker bomo morali graditi bolj v širino kot v višino.

Kako dosledno ste še zvesti DIY
oziroma »naredi sam« konceptu?

Jurij Šuhel: Teh primarno tolkalskih časov, ko smo s Črtomirjem, Primožem, Žanom in drugimi hodili po odpadih in iskali materiale za inštrumente ali ko sem si recimo na celjski Dinos, ki je velik za dve nogometni igrišči, prinesel pivo in bil tam ves dan in brskal – tega danes ni več. Pravzaprav je neizvedljivo. Danes je reciklaža materialov zelo hitra. V Laškem pri Surovini sem se sicer dogovoril, da me obvestijo o novi pošiljki, vendar imam malo časa. Več zanimivega se najde za individualnimi hišami, ko nekaj ni pospravljeno, in pozvoniš in vprašaš, ali še potrebujejo. Prav veseli so, ko jim tisto kanto, ki potem postane naš boben, odpeljem. Naši inštrumenti ne nastajajo več izključno iz odpadnih materialov, kakšno reč je treba dokupiti.

Zagledaš neki material, vidiš v njem inštrument, in prvo, kar narediš, je, da po njem udariš s palico. Poslušaš njegov zvok in čez čas ugotoviš, kam bi ga lahko umestil v mašino. Včasih gre v uporabo takoj, včasih pa kakšen nenavrtan boben od pralnega stroja pride prav čez pet let. Naredi sam pristop, pa naj bo to motor, avto ali inštrument, ne uspe vedno. Počakati je treba pravi trenutek. Inštrumente torej izdelujemo na način, da ne vemo zares, v kaj se spuščamo, ne vemo, kaj iščemo, imamo pa ves čas odprte radarje. Priporočljivo je imeti tudi gensko motnjo kromoholijo, in na koncu potem vse še sestavimo, pričvrstimo in zagotovimo napetostno statiko. Iz nabranega materiala izdelamo od 30 do 40 odstotkov inštrumentov. Če se kak inštrument vmes pokvari, ga je treba tudi popraviti.

Menda ste eden bolj aktivnih piscev angažmajev v kolektivu. Kako pravzaprav nastajajo skladbe?

Bojan Varga: Največ jih piše naš član Jure Najdič, kdo piše, pa je odvisno od skladbe do skladbe. Najraje delamo tako, da skladba raste v skupnem duhu, a ker nas je težko vse hkrati zbobnati na vaje, delamo v manjših zasedbah, kjer je tudi skupno »jammanje«, eksperimentiranje in ustvarjanje lažje, sprotno. Še najbolj veseli pa smo, ko se kdo od nas resno spravi doma k pisanju in pride na vaje z zelo dograjeno idejo. Potem jo samo še malo spilimo, spremenimo, če je treba. Skladbe so rezultat čim več nas.

Nove tehnologije niso dovolj prikladne za izpeljavo vaj? Člani ste razpršeni po vsej Sloveniji, nova plošča
pa je pravzaprav rezultat
pandemičnih časov.

Bojan Varga: Zoom vaje so za nas neizvedljive, tudi zato, ker nimamo standardnih inštrumentov, nimamo recimo klasične kitare, s katero bi sedel doma pred ekran in igral. Naši inštrumentariji so neponovljivi in nihče od nas nima ničesar doma, vse je na našem vadbenem »placu« v Laškem. Niti ne verjamem, da bi kdo od nas sploh verjel v »on-line« vaje, šteje namreč energija, ko smo na vajah skupaj. Šele takrat lahko glasba zaživi in diha. Skladbe so bile narejene pred pandemijo, takrat smo se lotili že tudi snemanja, ko je prišel udarec z ukrepi. Vseeno smo našli neke poti, kako priti skupaj, da smo material za ploščo dejansko posneli. Na srečo ni bilo treba, da smo prisotni vsi. Tisti pa, ki smo bili, smo samo še nasnemavali, iskali še kakšne zvoke in jih tudi našli. Na albumu se jih da lepo slišati, saj gre za povsem zunajserijske zvoke.

Kako ste ustvarili te
nenavadne zvoke?

Bojan Varga: Naš prostor za vaje ima halo za vadbo, eno halo pa imamo še pod sabo, kjer je ogromno potencialnih inštrumentov in materialov, ki smo jih ali pa jih še nismo uporabili. To je nekakšno pokopališče inštrumentov, ki pa ni še ravno pod zemljo. Denimo za skladbo 1KG smo šli trije člani v spodnjo halo, s sabo smo vzeli napravo zoom za snemanje v večjem prostoru in si dali duška. Po nekem naključju so ti posnetki zelo dobro padli na že pripravljeno zvočno podlago.

Spremenili ste tudi svojo
zvočno podobo?

Bojan Varga: Sprememba v zvoku je šla predvsem v organskost. Če bi The Strojmachine poslušali v preteklost ali še bolj nazaj, ko so bili še The Stroj, je bila glasba nekoč bolj »legokockasta«. Takrat se je rezalo in sestavljalo, kot to počnejo v elektronski glasbi. Zdaj pa smo želeli glasbo bolj živo, kar pomeni, da je zaigrano v enem zamahu, da glasba bolj diha in je v enem poskusu vključenih čim več inštrumentov. Naš član Luka Vizlar je potem vse skupaj sam posnel in do neke mere zmiksal.

Jurij Šuhel: Opredeliti našo glasbo žanrsko je nemogoče, ker v eni skladbi dobiš vsaj štiri žanrske bombe v glavo.

Ena vaših najbolj norih pogruntavščin so orgle, ki ostajajo del vaše zvočne slike, in menda nastajajo spet nove?

Jurij Šuhel: Orgel smo si vedno želeli vsi. Naprej smo si izdelali pihala – trobento, ki potrebuje odličnega trobentača, da jo zna z ustnicami in prepono sploh igrati, potem pozavno, ki jo je delal Črt Lipušček, nakar smo pomislili še na harmonije ter tolkala. Pri tako kompleksnih inštrumentih, kot je recimo pozavna, ki je narejena iz bakrenih vodovodnih cevi, ali pa orgle, ne gre mimo tega, da je treba kaj kupiti v trgovini. Pri izdelavi orgel nam je pomagal celo Anton Škrabl iz Orglarstva Škrabl iz Rogaške Slatine. Ko sem prišel k njemu z idejo, je najprej vprašal, kakšno glasbo igramo, in ko sem povedal, da skušamo organizirati hrup, je privzdignil obrvi, še bolj pa, ko je izvedel, da formalno nisem niti glasbenik.

Orgle niso enostaven inštrument, sploh če jih razstavljaš in sestavljaš, kot to počnemo mi. Običajno so postavljene vertikalno in stojijo pri miru, naše pa vsem tem pravilom kontrirajo in so torej premične, piščali pa montirane vertikalno. 24 jih je, najdaljša je dolga sto osemdeset centimetrov. Gre v bistvu za kompresor, ki je vezan na pivski sod, z desetih barov znižan na dva bara, tlačna posoda gre potem na vodovodne cevi, s pomočjo katerih se bari lahko dvignejo tudi do sedem, in potem na pištole za zrak, ki jih poznajo avtomehaniki in ki so v našem primeru obrnjene za tipke. Za reguliranje dveh oktav obstaja še en ventil. Ta zrak gre nato v seske za molzenje krav, ki so pritaknjene na piščali. Ko je Škrabl pozneje orgle preizkusil, ni mogel verjeti, kaj mi je uspelo. Rekel je, da sem verjetno to do konca izpeljal samo zato, ker nisem vedel, kaj delam. Za nove smo se odločili, ker so te postale prenežne.

Ste bolj pleme strojnikov
ali pleme glasbenikov?

Bojan Varga: Res smo mešanica, nekaj naših članov je malce bolj strojno usmerjenih, tako da se razumejo na vse mogoče, ko je treba kaj skonstruirati in imeti dobre ideje. Nekateri pa bolj izviramo iz glasbenih vod, tako amaterskih kot profesionalnih. Ampak ravno ta mešanica privede do posebnih energij; če kdo recimo kaj preveč zakomplicira, lahko kdo manj obremenjen ponudi bolj intuitivno rešitev, ki tudi bolje zveni. Imamo tudi filozofe in še kakšen profil bi se našel. Tudi generacijsko smo mešani, na eni strani imamo člana, ki je komaj dopolnil 18 let, na drugi pa člane, ki imajo že skoraj toliko stare otroke. Smo pleme, ki skozi glasbo vdihnemo dušo materialom.