V Novem mestu se v ponedeljek začenjata šestdnevna mednarodna delavnica in festival Jazzinty. V 22 letih sta si ustvarila pomemben ugled tako doma kot tudi daleč izven meja in celo v svetovnih prestolnicah jazza. Glavnemu organizatorju, Zavodu Novo mesto, uspe vsako leto privabiti izjemno mentorsko ekipo, med njimi tudi z grammyji nagrajene glasbenike. V vseh teh letih so na Jazzintyju izobrazili več kot tisoč glasbenikov, nastalo je tudi ogromno projektov, ki so še danes aktivni in v katerih so se povezali ljudje iz različnih okolij. »Jazzinty širi pojem jazza, njegove meje, okvirje. Ne le, da sledi trendom, pač pa trende ustvarja,« pravi umetniški vodja Jazzintyja Domen Bohte.
Slogan letošnjega Jazzintyja je Preteklost = prihodnost. Kot pravite, je letošnji koncept ljudska glasba v sodobnem času, most med preteklostjo in tradicijo, prihodnostjo in sodobnostjo. Kako boste to prikazali, vpletli skozi delavnice in sam festival?
V zadnjem času se na svetovni sceni pojavlja nekakšna mešanica ljudske glasbe z ostalimi žanri. Žanri se vse bolj spajajo, prepletajo. Prehajamo v obdobje, ko strogo omejenih žanrov ni več. Pod okriljem tega slogana smo tako celotno letošnjo produkcijo Jazzintyja tudi programirali. Tako imamo v četrtek, denimo, koncert Bojana Zulfikarpašića, srbskega pianista, ki že dvajset let živi in dela v Parizu, igra sodobno klasično glasbo, tudi jazz, vendar prepleteno z balkanskimi vplivi. Lep primer bo tudi mentorski koncert v sredo, ko bodo na odru prvič skupaj nastopili mentorji iz Brazilije, Grčije, Amerike in Švice. Vsak daje svoj pečat in nastane ena čudovita glasbena fuzija. Na koncu tako nastane nekaj, kar ni ne jazz ne brazilska, grška ali kakšna druga glasba, ampak zgolj – glasba.
Jazzinty je v svojih 22 letih že marsikaj pokazal. Kaj boste letos ponudili novega udeležencem festivalske delavnice, ki jih bo kar 40 iz trinajstih držav, in kaj obiskovalcem, poslušalcem večernih koncetov in jam sessionov?
Kar se tiče udeležencev, zadnjih nekaj let zelo odpiramo sam pojem jazza. Tudi predavanja, ki so del delavnic, niso več usmerjena zgolj na neko teorijo, pač pa se lotevamo uporabe tehnologije v glasbi, podjetništva v glasbi, kako iti na turnejo, torej povsem praktičnih stvari, ki niso omejene samo na žanr jazza, ampak na glasbo nasploh. Tako imamo letos, denimo, mentorja na bobnih Arthurja Hnateka, ki je ne le svetovno znan jazzovski bobnar, pač pa tudi producent in skladatelj za eno največjih pop založb v Švici, ki dela elektronsko glasbo. Trendi se vse bolj obračajo v smer, da tudi glasbenik počne več stvari. Udeležencem tako damo neko širino, odprtost, damo jim vedeti, da karkoli ustvarjajo, je 'ok'. Podobno želimo tudi obiskovalcem predstaviti, da jazz ni zgolj neka stereotipizirana zvrst glasbe, pač pa je izjemno širok pojem. Morda si niti ne bi mislil, da je neka glasba, ki jo sliši, še vedno jazz ali pa je nanjo vsaj vplival jazz.
Imate zvesto publiko. Kako pa se odziva na vsa ta velika imena svetovne jazz scene, ki jih pripeljete v Novo mesto, kot sta denimo z grammyijem nagrajena klaviaturist Jason Lindner in basist Panagiotis Andreou?
Publika nam zaupa, da bomo vsako leto ponudili nekaj novega in se pač pusti presenetiti. Na koncu vedno odide zelo zadovoljna in se vrača. Skozi leta se tudi veča. Če smo imeli pred nekaj leti na koncetih po petdeset ljudi, jih imamo zdaj sto petdeset. Publika je res butična, hkrati pa se mi zdi, da smo, kar se tiče jazzovskim festivalov, zelo dobro obiskani. Obiskovalci prihajajo iz Zagreba, Ljubljane, Maribora. Poleg tega na festivalu poudarjamo ekskluzivo, tak je denimo že omenjeni mentorski koncert. Ti mentorji, med njimi sta Lindner in Andreou, še nikoli niso igrali skupaj v zasedbi in najbrž v bližnji prihodnosti ne bodo. Hkrati pa smo še vedno zelo zvesti slovenski sceni. Zmeraj poudarjamo in podpiramo nove slovenske projekte, tako letos prihajata Kristijan Krajnčan in Nina Virant, vsak s svojim novim albumom. Redno sodelujemo tudi s Konservatorijem za glasbo in balet Ljubljana, ki ima pri nas koncert svojih dijakov. Imamo tudi dva zagrebška umetnika pod imenom Dunjaluk, ki ustvarjata neke vrste sevdah-jazz. Skratka, fuzija. Vsega po malem.
Jazzinty je gotovo precejšen finančni zalogaj. Ima država dovolj velik posluh?
Trenutno smo z Jazzintyjem še v štiriletnem programu sofinanciranja ministrstva za kulturo do leta 2025. Levji delež sredstev dobimo od Mestne občine Novo mesto, ki že 22 let zvesto podpira celotno produkcijo. To sta največja naša financerja, potem nekaj naberemo še s kotizacijo za delavnico in vstopninami za koncerte. Ostali organizatorji, ki jim povemo, kakšen je naš proračun, so šokirani, kako sploh lahko speljemo takšen festival in delavnico s tako nizkim proračunom. A še vedno puščamo pečat in se kosamo z vsemi primerljivimi festivali. No, tudi mentorji so včasih zelo prizanesljivi, kar se njihovih honorarjev tiče. (nasmeh)
Tako vi kot umetniška vodja Ana Čop sta bila v preteklosti več let udeleženec festivala. Kako ste ga videli takrat in kako ga vidite danes, ko ste »na drugi strani«? Kaj se je v teh letih najbolj spremenilo? Kam gre Jazzinty?
Pri organizaciji Jazzintyja sodelujem že deset let, prej pa sem bil tri leta udeleženec delavnice, torej sem vpet v Jazzinty od svojega petnajstega leta. Zlasti v zadnjih letih je očiten prav ta odmik od tradicionalnega jazza in odpiranje v druge žanre. Mnogi naši udeleženci se odločijo za nadaljevanje šolanja, mlajši na Konservatoriju v Ljubljani, nekoliko starejši pa za študij v tujini. Imamo namreč partnerske povezave z univerzami iz tujine, ki prav na Jazzintyiju prepoznajo neke talente iz tega širšega, balkanskega bazena potencialnih študentov. Upam si trditi, da je šlo več kot 90 odstotkov slovenske jazzovske scene skozi Jazzinty, bodisi kot udeleženci bodisi so se prijavili za nagrado jazzon ali pa so igrali na festivalu. Mislim, da smo za slovensko jazzovsko sceno res ogromno naredili.
Torej dejansko premikate meje slovenske jazzovske scene. To ni mala stvar.
Da. Morda te stvari res niso očitne na prvi pogled. Šele ko smo imeli 20. obletnico in smo naredili bolj poglobljeno statistiko, smo uvideli, da je šlo skozi Jazzinty več kot tisoč ljudi, v povprečju imamo 60 nastopajočih v enem tednu, nekaj se jih sicer ponavlja. Me pa veseli, da se na tem področju dogaja decentralizacija. Da ni vse samo Ljubljana. Mnogim mentorjem in nastopajočim so takšni decentralizirani dogodki celo bolj všeč, saj so bolj pristni. In na dolgi rok tudi majhne prireditve puščajo velik pečat.
Sami sebi postavljate izjemno
visoke standarde. Je Jazzinty sploh lahko še boljši?
Prijavljanje na večletne razpise je po svoje dobra motivacija, saj moramo dobro premisliti in postaviti štiriletni načrt, tokrat do leta 2025. Tako bomo naslednje leto, denimo, povezali jazz in ples, četrto leto pa načrtujemo zelo interdisciplinarno edicijo, morda bomo v glasbo vpletli vizualizacije ali kaj podobnega. Še vedno lahko narediš zelo široko paleto za vse okuse znotraj neke specifične teme. Tako tudi stopamo iz okvirjev, da je Jazzinty zgolj jazzovska delavnica in festival. To je in hkrati ni. Ta odprtost je naša velika prednost.
