V utemeljitvi nagrade so med drugim zapisali, da gre za »skladatelja širokega obzorja, iskrivega in radovednega duha, globoke izpovedne moči in neizmerne inventivnosti, ki daleč presega običajni poklic skladatelja«. Je skladatelj resne glasbe, ki pa je vedno zajemal iz celotnega glasbenega kotla najrazličnejših žanrov. Statistika njegovega skladateljskega opusa je izjemna: 65 zborovskih del, 23 orkestrskih kompozicij, 31 del za komorne sestave, 21 del za plesne predstave, z glasbo je opremil 53 filmov in 82 gledaliških predstav. Za dušo pa si je zamislil zasedbo Anbot, kjer se mu je doslej pridružilo že ducat glasbenikov in ljubiteljev glasbe.
Kaj če bi letošnje leto poimenovali kar Kumarjevo leto?
(smeh) Ta bi bila huda, ne vem, ali bi to lahko prenesel. Takšna poimenovanja lepše pridejo skozi posthumno. Res pa je že bilo in še bo veliko koncertov, kjer se bo izvajala moja glasba. Na Primorskem, na primer, je bilo v okviru revije Primorska poje med februarjem in majem 35 koncertov. Šel sem na dva. V Gračišče, vas v Istri, kjer sem neko obdobje živel, raziskoval teren in ustvarjal na podlagi istrske ljudske glasbe. Duša mi je narekovala, da moram biti tam. Potem pa sem šel še na zaključno prireditev v Šmarje pri Kopru.
V utemeljitvi Župančičeve nagrade med drugim piše, da ste dosegli
nova izhodišča in temelje v sodobni resni glasbi.
Ne postavljam si mej, ki bi začrtovale neko estetsko držo. Pravzaprav si te akademsko-estetske meje zmeraj dovolim prekoračevati na račun tega, da zadostim svojemu emocionalnemu odnosu do glasbe – in ne toliko racionalnemu. Emocija je tista, ki mi dopušča več svobode. To »novo« sam bolj vidim, kot »da si upam«.
Župančičevo nagrado bi lahko označili kot elitno nagrado mesta Ljubljana. Izvirate iz Primorske, a očitno vas je Ljubljana vzela za svojega. Ste tudi vi njo?
Moram priznati, da sem se zadnje čase tako navadil Ljubljane, da mi je postalo najbolj domače mesto, bolj kot domači kraji ali Istra. Tukaj sem dobil prijatelje, znance, sodelavce. Ko se vračam na Travnik na Cerkljansko, se tam zdaj, ko staršev ni več, ne morem počutiti prav doma. Seveda pa čutim globoko čustveno navezanost na poglede, na Idrijco, nebo, hiše, travnike. Ljudi pa ni več tistih, s katerimi sem se družil, šli so drugam.
Vam je lažje ustvarjati v mestu
ali v odmaknjenosti?
Če pišeš daljše simfonično delo ali vokalno-inštrumentalno delo, si lahko kjer koli na svetu, pomembno je le, da si čim bolj sam, ker delo zahteva veliko koncentracije. V tem smislu je lahko Ljubljana ali nasploh veliko mesto motnja. Koncerti, razstave, filmski festivali, ki so sicer v vsakodnevnem življenju zelo dobrodošli in celo nujni, da jim ustvarjalec sledi, negativno vplivajo na zbranost. Pozitivno pa je srečevanje z glasbeniki, umetniki.
Glasbe za gledališko predstavo ali filmsko glasbo pa ne morem pisati v samoti. Ima drugačno naravo, ves čas je treba biti v stiku s soustvarjalci, prisoten na vajah, delo je timsko. Ideje se rojevajo sproti, ta glasba mora biti na neki način socializirana – imeti določene dolžine, tempe, kombinacije –, v nasprotju z resno glasbo, ki je lahko povsem abstraktna. Filmska glasba je nekje vmes; ker je film po navadi že narejen, ko pride na vrsto skladatelj, je proces dela lažji kot v gledališču.
Vsi ti skladateljski pristopi so zelo različni, nikoli se nisem specializiral samo za en tip glasbe. Nekako sem bil v to prisiljen zaradi preživetja, predvsem pa zaradi lastne potrebe po ustvarjanju različnega v različnih socialnih glasbenih okoljih. Denimo zelo lepo izkušnjo imam z baročno glasbo. Mateja Gaber je prevedla nemško srednjeveško liriko – minezanga z naslovom Sem vzgajala sokola, nato pa povabila mene in Janija Kovačiča, da te pesmi uglasbiva, vsak na svoj način. Imeli smo več koncertov. Prvič sem pisal za teorbo, bilo je zelo težko, ker je to večglasni strunski inštrument, ki nam je oddaljen. Hitro bi lahko napisal kakšen akord, ki ga teorbist fizično ne bi mogel prijeti. Tako pa sem potem pri več skladbah napisal samo osnovne linije, Izidor Erazem Grafenauer pa jih je odlično nadgradil z vsem svojim izvajalskim znanjem in tradicijo baročne improvizacije.
Vaš orkestrski in komorni opus
zajema več kot petdeset skladb.
Tu gre za kar zajetno maso not, kajne?
To je res masa not in žal ta material ni urejen tako, kot bi moral biti. Nisem hotel vseh del takoj dati v tisk, vedno sem menil, da je bolje, če skladba doživi več izvedb in šele potem vidimo, ali funkcionira in je sploh vredna natisa. Dobro je vzpostaviti distanco do lastnega dela. Ugotavljam tudi, da bo treba nekatere skladbe, ki se izvajajo, zaradi slabega tiska ponovno natisniti, nekaj nikoli natisnjenih imam še doma. Za vse to bom potreboval dobrega notografa. Mislim, da bom to delo opravil z muzikologom Domnom Prezljem, ki je nekatere moje note že urejal.
Vrniva se k reviji Primorska poje. Kakšen je občutek, ko vaše skladbe prepeva kar 3500 pevcev?
Izvajali so jih različni zbori, nekateri jih tudi niso, ker jih nimajo na repertoarju. So pa na koncu vsake prireditve po dogovoru organizatorjev vsi zbori skupno zapeli mojo priredbo istrske ljudske Dajte, dajte, ki jo vse generacije pevcev znajo na pamet. Dotaknilo se me je; da pojejo tvojo pesem, pa niti ne potrebujejo not. To je za glasbenika kar dogodek.
Očitno je v vaši glasbi neka logika.
Da, predvsem je pisana za ljudi. Vsak glas, ko sem ga napisal, sem poskusil tudi sam odpeti. Nisem ga peljal umetno, na silo, proti neki tradicionalni muzikantski logiki, ampak je imel začetek, vrh in konec. Četudi ne gre za vodilni glas, ima svojo naravno logiko poteka. Pevci se očitno na tak način lažje vživijo v skladbo.
Torej ste bolj prizanesljivi do pevcev od Wagnerja?
To, kar je počel Wagner, je drug način komponiranja: zaupaš nekaj profesionalcem, ki bodo potem tvoje delo izvajali po tvojih fantazijskih poteh. V takšnem primeru skladatelj ne gre izvajalcu naproti, ampak je izvajalec tisti, ki se mora potruditi. Vedel sem, da velikega dela pesmi ne pišem za profesionalce, temveč za običajne ljudi, ki hodijo v službo in imajo glasbo radi, in sem se potrudil ter naredil korak v njihovo smer, bliže k človeškosti.
Zaradi tega bodo skladbe očitno ostajale na repertoarjih. Drži podatek, da ste trenutno celo najbolj izvajan slovenski skladatelj pri nas?
Vse kaže, da sem trenutno res najbolj izvajan. O vseh izvedbah sicer nimam informacij, kdaj pa kaj zasledim tudi na družbenih omrežjih. Nedavno sem bil prav vesel, ko sem naletel na podatek, da sta me v Zagrebu izvajali dve hrvaški pianistki.
Minuli teden se vam je posebej
poklonila tudi ženska vokalna Gallina, ki vas je kar nekako posvojila, kajne?
V začetku našega sodelovanja pred petnajstimi leti je k meni pristopila njihova umetniška vodja Anja Erčulj in od takrat zanje vsako leto kaj napišem. V atriju ZRC so celoten večer posvetile moji glasbi – mojim umetnim skladbam za te štiri glasove, priredbam, od ljudskih do pesmi Svetlane Makarovič. Zanje sem napisal nekaj skladb, ki jih pojejo a cappella, nekaj pa jih sam spremljam na harmoniki. Prvič smo skupaj na oder stopili lani v Berlinu in se je obneslo. Še bomo skupaj.
Poklonil se vam je že tudi Zbor
Slovenske filharmonije z dvema koncertoma v Idriji in Novi Gorici, Orkester Slovenske filharmonije pa je nedavno na Slovenskih glasbenih dnevih ponovno izvedel vaše morda najbolj priljubljeno simfonično delo
Strastra za simfonični orkester in orgle.
Ta zborovski celovečerni koncert bomo ponovili oktobra v Slovenski filharmoniji, ko bo nastopil Komorni zbor Slovenske filharmonije, ki mu ravno tako kot gallinam dirigira Anja Erčulj. Gre za prerez mojih zborovskih skladb, od najstarejših do najnovejših. Strastra pa je nastala ob 300. obletnici Slovenske filharmonije in inavguraciji novih orgel leta 2000. Kar nekaj izvedb je potem še doživela, orkester jo je igral na gostovanju v Sankt Peterburgu in Moskvi. Simfoniki RTV Slovenija pa bodo oktobra v svojem ciklu Kromatika izvedli mojo skladbo Čelo Alp, ki je moja prva skladba za simfonični orkester. Napisal sem jo pod vtisom študija na Poljskem in ima avantgardni pečat skladateljev Lutoslawskega, Góreckega in drugih.
