Na eni od zadnjih vaj v teh dneh je orkester AccordiOna, orkester tridesetih harmonikark, zavzeto vadil v mali dvorani Konservatorija za balet in glasbo Ljubljana. Posedle so me kar medse, zato je bilo dinamiko orkestra, zvočna niansiranja, predvsem pa nabrit ritem mogoče doživeti tako rekoč iz prve roke.

Med njimi je sedel tudi akordeonist, skladatelj in filozof Bratko Bibič; kako tudi ne, saj bodo na petkovem velikem koncertu v Atriju ZRC, za katerega je sam dal pobudo, igrale tudi kompozicije, ki jih je ustvaril za kvintet Accordion Tribe (1996–2010), ter kompozicije drugih članov kvinteta, Marie Kalaniemi, Guya Klucevska in Larsa Hollmerja.

Na koncertu bodo Otto Lechner in Bratko Bibič, ki sta ravno tako igrala v kvintetu, ter mladi avstrijski akordeonist in skladatelj Paul Schuberth program razširili še s skladbami, ki so jih ustvarili za dunajski petnajstčlanski harmonikarski orkester Die Wiener Zieharmoniker (2009–2020). V tem orkestru je igrala tudi Heidelinde Gratzl, ki se bo z bas harmoniko druščini pridružila na odru. Tam bo še Klemen Leben, harmonikar, skladatelj, improvizator, raziskovalec in pedagog.

Ženska energija

Članice harmonikarskega orkestra AccordiOna so različnih generacij – zbirajo se profesorice, študentke, nekdanje študentke in dijakinje. Po iniciacijskem koncertu v ljubljanski Cukrarni lansko poletje jih je že jeseni Bratko Bibič pridružil razširjenemu harmonikarskemu orkestru Disharmonična kohorta, ki je poleg Simfoničnega orkestra RTV Slovenija poskrbel za simfonično kuliso Alamuta, zadnjega »diplomatskega« projekta skupine Laibach. Te dni harmonikarke intenzivno vadijo tudi zato, ker bodo Alamuta v soboto ponovili v Cankarjevem domu, 19. oktobra pa še na knjižnem sejmu v Frankfurtu, kjer je Slovenija častna gostja, koncert Laibach pa največji dogodek sejma.

Tista prva, ki je sploh dala idejo za ženski orkester, je bila mag. Erika Udovič Kovačič z Glasbene šole Koper in tamkajšnje umetniške gimnazije: »Ideja se je porodila na enem od seminarjev za učitelje harmonike, ki jih že dobrih dvajset let organizira prof. Slavko Magdić; zvečer v bolj sproščenem vzdušju smo se ženske šalile, kaj če bi naredile svoj sestav. Iz te šale je po obdobju korone orkester dejansko zaživel. Še na prvi vaji smo imele zelo skromne ambicije, morda kakšen koncert, a potem nas je ta koncert v Cukrarni izstrelil. Prišlo nas je poslušat celo pet ministric.« Z njimi so bile takrat še harmonikarke iz Hrvaške, Italije in Srbije, skupaj petdeset, zdaj je orkester malce manjši. »Na začetku smo še malce dvomile, ali se nas bo res lahko zbralo harmonikark za cel orkester. A že na mojo prvo objavo se je samo iz Slovenije oglasilo šestdeset glasbenic. Pozneje smo vključile še tolkalistke, kar je bil dodaten izziv.« Kot zastopnica najboljše tovarne harmonik Pigini je zraven pritegnila še sponzorja.

Pri zagonu orkestra sta sodelovali tudi prof. Mateja Prem Kolar z ljubljanskega konservatorija ter Radmila Bikić Magdić, ravnateljica Glasbene šole Slovenska Bistrica in predsednica Zveze slovenskih glasbenih šol, ki je pozneje prevzela tudi dirigentsko taktirko. »Stereotip je, da harmoniko v glavnem igrajo moški, kot je stereotip, da se jo igra zgolj v narodnozabavni glasbi. To je bila tudi naša želja – da z različnimi stili in projekti dokažemo, da je harmonika inštrument širokega spektra.«

Dvojčici harmonikarki

Med članicami orkestra sta dvojčici Katarina in Julijana Peroša iz Portoroža, ki zadnjih sedem let živita v Ljubljani, kjer sta najprej hodili na konservatorij, zdaj pa sta študentki prvega letnika magistrskega študija na Akademiji za glasbo. »Sama sem pianistka. Obe sva se osem let učili klavir, a je Julijana pozneje nadaljevala s harmoniko. Pridružila sem se orkestru, kjer igram bas harmoniko, Julijana pa je moja učiteljica harmonike,« je povedala Katarina Peroša. Sestra Julijana je dodala, da jo je za ta inštrument navdušil »nono, ki je igral frajtonarico«. Sama zdaj igra kromatično harmoniko, s takšnimi projekti, kot je igranje v orkestru, pa se njen repertoar zgolj širi: »Dejansko lahko igram literaturo od baroka do glasbe 21. stoletja.« Imata tudi svoj duo klavir-harmonika; skladatelj Igor Dekleva je posebej zanju napisal dve skladbi, Bojan Glavina pa že, ko sta bili še osnovnošolki.

Po vaji smo za hipec ustavili še Bratka Bibiča: »Ta orkester je pri nas in verjetno tudi širše seveda precej unikaten. V svetu sicer gotovo obstajajo ženski harmonikarski sestavi, vendar pa ne toliko v akademski sferi. Spomnim se denimo ženskega orkestra v New Yorku v devetdesetih, ki je bil bolj pankovsko naravnan, skuštrane glasbenice pa oblečene v črno usnje. Vsekakor pa taki sestavi niso pogosti.«