Trio Svojat je vzniknil iz prostoimprovizacijske scene, kjer je glasbo sploh težko predalčkati, pa vendarle je obveljalo, da gre za avantrockerski, postpunkovski, no-waveovski in improvizacijski bend. Ko je leta 2020 izšel njihov prvi album Svojat (založba ZARŠ), so imeli v bistvu za seboj že dolgo koncertno kilometrino, tako kot trio kot z tudi drugimi zasedbami.

Andreja Fona denimo poznamo tudi pod psevdonimom Olfamož, ki je poveljeval enajstčlanski zasedbi Olfamoštvo ter se hkrati kalil v bendih, kot so Strahuljarji, Žoambo Žoet Workestrao, Kraški solisti, Barka tone in bele plombe, Horda Grdih. Basist Ivo Poderžaj, najstarejši član tria, je ustanovil Žoambo Žoet Workestrao, bil pa je tudi član hardcore zasedbe Vi7K in kolektiva Borghesia. Najmlajši Vid Drašler, ki je zamenjal prvotnega člana Tadeja Čauševiča, pa izvira iz Komba Zlatka Kavčiča, prekalil se je v jazzovski zasedbi Balžalorsky Drašler in je soakter zasedbe TiTiTi in kolektiva Oholo!.

Nova plošča in prva videospota

Ta mesec so izdali svoj drugi album z naslovom Ošili me modro, v samozaložbi in ob sodelovanju butične založbe ENTE, in kot se zadnje čase spodobi, v vinilni obliki, na cede plošči in spletno pretočno. Ploščo je masteriral Hrvoje Nikšić, vokale je posnel Sašo Kalan, likovno predlogo za ploščo je izdelal Andrej Fon, oblikoval pa jo je Alen Berlot. Predpremierno so jo včeraj predstavili v MKNŽ v Ilirski Bistrici, premierno pa nocoj v Kinu Šiška v Ljubljani.

Dva singla s plošče sta pristala na videu. Tri disgracije sta ustvarila Poderžaj in oblikovalka Eva Kosel, video za Potovanje v Razdrto pa je nastal v sodelovanju z likovnim umetnikom in profesorjem na ALUO Sašom Sedlačkom. »Ne vidim muzike kot tiste, ki bi bila žrtev vizualnega,« razmišlja Ivo Poderžaj, ki je sicer tudi profesor na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. »Res pa je v družbi vizualnost vseprisotna, bombardirani smo z vizualnimi sporočili; ne da se videti krave, kako se pase, ker so na polju jumbo plakati. Kot bend sicer dojemamo video le kot nujnost, kot motor do tega, da nam prisluhne še kdo, ki sicer ne bi. V našem primeru ne škodi glasbi.«

V letih igranja v živo na koncertih po Sloveniji so si ustvarili svoj krog fenov. »Ves čas imam občutek, da osebno poznam vse, ki prihajajo na naše koncerte, vsake toliko spoznam koga novega. Nenazadnje je naš manevrski koncertni prostor majhen, na prste rok lahko preštejemo klube, kjer se glasba, kot je naša, izvaja. Tudi besedila so v slovenščini,« razmišlja Andrej Fon.

Kondicija za rokenrol

Poderžaj dodaja, da za igranje potrebujejo kondicijo, »saj so naše skladbe precej intenzivne in zahtevajo koncentracijo, čeprav se tudi k temu bakanaličnemu, dionizičnemu momentu nagibamo bolj v smislu, da je glasba lahko tudi nekakšen obred, odklop. To ima lahko element praznovanja, ne nujno intelektualnega vložka.«

Vadijo ob popoldnevih, v pisarnah v Mostah, vsakič znova pa se morajo dogovoriti, kdaj bodo prostori spet na voljo, kar govori zgolj o tem, da v Ljubljani vlada huda stiska glede vadbenih prostorov, sploh za glasnejše bende. Andrej Fon: »Po malem že hrepenimo, da bi imeli svoj prostor, kjer bi bili inštrumenti že postavljeni in ne bi bilo treba vsakič znova pol ure nameniti priklapljanju kablov.« Poderžaj dodaja: »Zaradi gentrifikacije se ne da več niti živeti v Ljubljani, kaj šele zganjati rokenrol.«

Skladbe nastajajo tako, da vsak na vaje prinese ideje in material, nato pa jih skupaj pregnetejo. Denimo multiinštrumentalist Andrej Fon se je zadnja leta zapičil v maroški bas, ki se mu reče guembri in prihaja iz tradicije gnawa, religiozne glasbe, ki se igra v Maroku, izvira pa iz podsaharske Afrike. »Nagnjen sem k temu, da igram več inštrumentov, in imam manije, da se potem nekemu inštrumentu posvečam zelo dolgo. Vsaj za tri skladbe na plošči sem glasbene linije sestavil prav na guembriju, nakar smo jih zvočno prestavili v rock.« Guembri je sicer preprosto tristrunsko brenkalo, »nekakšen dedek od bas kitare«, ocenjuje Fon. Zanima ga tudi gamelan in drugi indijski in afriški inštrumenti in zvončila, nekatera glasbila je s terena prinesel kar sam. Zadnje čase se komponistično nagiba k repetitivnosti, ki izhaja iz ljudskih trans godb, medtem ko Poderžaj kompozicijsko izhaja iz evropske klasične glasbe.

Klik do Papue Nove Gvineje

Ivo Poderžaj meni, da kot Svojat ne počnejo ničesar revolucionarno novega, »nenazadnje smo rockerji in ne neki strašni komponisti. Bolj je trik v aranžiranju kot v komponiranju, tukaj dobiva naša glasba sporočilnost, moč. Verjetno se nekaj novega v muziki že nekaj časa ni odkrilo.«

Andrej Fon dodaja: »Po drugi strani pa smo klik stran od terenskih posnetkov iz recimo najbolj ruralnih predelov Papue Nove Gvineje. In ker smo vsi trije radovedni, poslušamo različne glasbe. Zame so najdragocenejše najstarejše ljudske muzike. Ne le da so preživele čas, gre za glasbe, ki niso bile nikoli popularne, niti niso bile mišljene za zabavo, temveč v obredne namene.«

Če se primerja obe plošči tria Svojat, so po mnenju Poderžaja očitne spremembe predvsem v zvoku. Tokrat so imeli za snemanje bolj kakovostno mašinerijo in spretnega mojstra, vpliv na nekoliko drugačno zvočno podobo je prinesel tudi nov član Vid Drašler.

Zadnja skladba na plošči Tri disgracije govori o pandemiji: da je »miškin dim« v primerjavi s kapitalističnim nožem pod vratom, ki prihaja, ki pa je spet »miškin dim« v primerjavi z ekološko katastrofo, ki očitno neizbežno sledi. V svojo glasbo in besedila so ujeli kaotičnost današnjega časa in družbe, kar jim uspeva predelati na ironičen, če že ne duhovit način.