Petrič, sicer Ljubljančan oziroma Šiškar letnika 1954, je znan tudi kot član Hazardov in kopice drugih zasedb, kot so Prah, Rendez-Vous, F+ … Petrič je glasbenik, ki je naredil pot od progresivnega rockerja do vrhovnih pop zasedb, vmes pa je kot studijski kitarist sodeloval na več kot tisoč slovenskih pop posnetkih, v katerih je težko prepoznati zapuščino The Allman Brothers Banda ali Carlosa Santane, čeravno je menda tako.

Je didžejanje v diskoteki Šiška, kjer ste konec 60. let začeli glasbeno kariero in kjer je bilo treba vrteti uspešnice, vplivalo na vašo karierno usmeritev v pop glasbo?

Nekoč sem govoril z Đorđetom Novkovićem in mu postavil enostavno vprašanje, kako mu uspeva komponirati uspešnice, po katerih je bil znan. Pa mi je odgovoril, da je treba pisati znano glasbo. Vemo, kaj je hotel povedati, čeravno recepta za uspešnice ni, gre pa za nekaj, kar je že slišano in dokazano poslušljivo. Sam sem v osnovi bolj privrženec The Beatles kot The Rolling Stones. Kitaro sem začel igrati pozno, bolj kot kitarske fraze me je zanimalo iskanje harmonij. Sestavi akordov. Iz tega sem prešel na ameriško glasbo. Predvsem na Carlosa Santano in The Allman Brothers Band, ki so prav tako harmonski bend. Janez Zmazek, s katerim sva kot mladostnika skupaj vadila do onemoglosti, je bil bolj Stones.

Sestala sva se zaradi ponatisa plošče skupine Izvir z naslovom Izvir.
Kako in zakaj?

Gre za ponatis vinilne plošče kot digitalne izdaje. Ne vem, kako je prišlo do ideje, da se plošča ponatisne. Lahko samo rečem, da sem zavoljo tega vesel kot radio. Z njo smo igrali po vsej Jugoslaviji, s skladbo Šel je popotnik skozi atomski vek pa smo zmagali na Jugoslovanski rock selekciji in obiskali smo vsa velika jugoslovanska mesta. Skupina Izvir je moja prva resna zasedba. Jaguarji, v katerih sva igrala skupaj z Zmazkom, so bili še bolj iskanje.

Najbolj prepoznaven zvok vaše kitare se zdi iz obdobja Hazardov.

In pa iz obdobja skupine Izvir, kamor sem prinesel zvok Allmanov in podvojene kitare. Ta melodika pa se je prenesla tudi na Hazarde.

Ampak že avtorska glasba skupine Izvir je bila bistveno drugačna od Allmanov. Zakaj?

Ker smo bili takrat usmerjeni v to, da bi bila glasba čim manj komercialna oziroma poslušljiva. Da ni bilo melodično. Šlo je za zavestno odločitev za atonalnost in šele v kasnejši fazi smo postali nekoliko bolj melodični.

V tistih časih je bilo za slovenske ansamble dokaj značilno, da so glasbeniki zasebno poslušali drugo glasbo, kot pa so jo ustvarjali avtorsko.

Res je bilo na delu tudi to. Izvir smo bili ob svojem času neke vrste alter, ki je iskal neobičajen pristop in prijeme, kar je zanimalo tudi mene, obenem pa sem po neki svoji osnovni naravi težil k melodičnosti. Sploh pozni posnetki Izvira so bolj komercialni, če pa poslušamo komad Ljetna afera, lahko v njem zlahka slišimo vpliv Dickeyja Bettsa. A Izvir je razpadel, ker smo šli v vojsko, po prihodu iz JLA pa sem najprej igral pri zasedbi Prah in potem pri Unionih, ki so igrali po Švici oziroma barih.

Verjetno ste eden večjih veteranov teras. Koliko ste jih preigrali?

Ne vem. Lažje odgovorim, kje nisem igral. Terase sem nanizal od Dubrovnika do sem. Nekje si bil mesec dni in potem drugje za drugi mesec ali dva. S F+ smo tri leta igrali na terasi hotela v Cavtatu po dva do tri mesece. S piloti in stevardesami Inex Adrie smo imeli navezo, da smo se zastonj vozili z avioni. Ker sem imel tedaj tudi obrt, sem potoval gor in dol. Ah, prima časi, polni zabavnih zgodb. Takrat je pri F+ pel Božidar Wolfand, potem je šel k Rendez-Vous, katerih član sem prav tako bil, vendar kot najemniški glasbenik.

Kdaj ste se navadili na denar v glasbi?

Mislim, da s Hazardi ali nekaj prej s skupino Prah, iz katere so nastali Hazardi. Skupina Izvir je bila popoln entuziazem, a imel sem prihodke od službe in mi je bilo malo mar.

Kako je prišlo do ustanovitve Hazarda?

Miha Kralj je razpustil Prah, v katerem sta igrala tudi Dominik Trobentar in Miro Čekeliš, z omenjenima pa sem se dobil v bistroju Turist, kjer smo ustanovili zasedbo. Vse se je zgodilo hipno in tam. Tudi Braco Doblekar je tedaj slučajno vstopil v Turista in pristopil k zasedbi, klaviaturista Danija Gančeva pa smo šli zasnubit isti večer v bar hotela Slon, kjer je igral. V Turista sta hodila tudi Dejvi Hruševar in Dušan Velkaverh, ki sta dala skladbe oziroma besedila, prvi komad Hazardov pa je bil Vsak je sam, ki je bil sicer namenjen Edvinu Flisarju.

Zvok Hazardov s »cingl-cangl« klavirjem da misliti, da je na vas vplivala tudi Abba.

Abba niti ne, je pa to zvok, ki je bil tedaj v obtoku. Tako so zveneli tudi Smokie, z zvokom Hazardov v studiu sva se ukvarjala z Bracem Doblekarjem, delala aranžmaje, generalno pa lahko rečem, da nas je pet povprečnih glasbenikov ustvarilo optimum. Zakaj smo uspeli s Hazardi, še sam ne vem, se pa spomnim, da je zaradi povpraševanja po prvi mali plošči z Marie in Vsak je sam na Helidonu zmanjkalo granulata za tiskanje plošč.

Kot član zasedb Prah, Hazard, Rendez-Vous, F+ in še kake nemara lahko natančno poveste, kdaj je v slovensko pop glasbo vstopil grški melos.

Na jugoslovanski sceni sta zanj izrazito zaslužna brata Stipica in Nikica Kalogjera kot še kdo, pri nas pa Goran Šarac. Moj izraz za to je grško-rimski stil. Jaz in Šarac sva bila nekaj časa tandem. V studiu Tivoli sva delala za druge. Tisto, za kar bi originalni kitaristi potrebovali šest ur, sem jaz postoril v uri. Iz tistega časa je na primer skladba Gremo na pizzo v Novo Gorico s Pop delavnice kot kup drugih.

Katera je bila vaša preverjena kombinacija opreme, torej kitare in ojačevalca?

Ojačevalec Mesa Boogie mark 4 in Fender stratocaster prek Zoom efekta. Ko sem enkrat to ugotovil, sem dobil kombinacijo, ki je nisem opuščal.

Mesa Boogie je tudi ojačevalec Carlosa Santane.

Seveda, kot sem pred tem igral na Fender twin reverb, ker ga je imel Santana.