»Spoštovani prijatelji, z žalostjo vas obveščamo, da nas je zapustil prijatelj in brat Borisav Bora Đorđević. Počivaj v miru, dragi naš Boki,« so člani skupine Riblja čorba, katere frontman je bil pokojni Bora, sporočili na uradni strani na facebooku.

Đorđević je bil v zadnjih dneh hospitaliziran v ljubljanskem kliničnem centru zaradi težav s pljuči, ki naj bi bile posledica kronične pljučne bolezni.

Fant iz Čačka

Đorđević se je rodil v Čačku inženirju in profesorici srbskega jezika. V Čačku je začel tudi šolanje in glasbeno kariero. Pri trinajstih je ustanovil glasbeno skupino Hermelini, s katero je nastopal na šolskih prireditvah in manjših koncertih. S to skupino je povezana tudi urbana legenda, da je v gimnaziji vlamljal v bogate meščanske hiše, nakradeno pa prodajal in si z denarjem kupoval inštrumente. Ko ga je policija ujela in ga za sedem dni priprla, sta se starša odločila, da se preselijo v Beograd. Tam se je ponovno vpisal v gimnazijo in jo dokončal, nato pa se je spogledoval s pravno fakulteto.

Toda pri devetnajstih je bil na avdiciji sprejet v ansambel rock opere Jesus Christ Superstar v znamenitem Ateljeju 212. Leta 1972 je bila predstava velika uspešnica in je Boro Đorđevića izstrelila med estradnike. Želel je študirati igro, a ni bil sprejet na akademijo. Zato se je posvetil glasbeni karieri. Igral je v različnih glasbenih zasedbah, med njimi v skupini Rani mraz skupaj z Đorđem Balaševićem.

Potem pa se je zgodila Riblja čorba in zgodovina jugorocka se je za vedno spremenila. Skupina je nastala leta 1978, poleg Đorđevića pa so v njej sodelovali še kitarist Rajko Kojić, baskitarist Miša Aleksić in bobnar Vicko Milatović. Že njihov prvenec Lutka sa naslovne strane je doživel velikanski uspeh – malo ploščo so prodali v 100.000 izvodih. Ko se jim je pridružil še Momčilo Bajagić -Bajaga, so izdali prvi album Kost u grlu.

V več kot 45 letih kariere so posneli 20 studijskih in osem koncertnih albumov. Pesmi kot Kad sam bio mlad, Kad padne noć upomoć, Ostani đubre do kraja, Kako je lepo biti glup so za vedno zapisane v zgodovini jugorocka.

Dunajski hlapci

Toda skupaj s slavo je javnost spoznala tudi drugi obraz Bore Đorđevića – spogledovanje z nacionalizmom. Ta je še posebno izstopal v času razpada Jugoslavije, ko je pevec odkrito podpiral režim Slobodana Miloševića, srbski nacionalizem in je med vojno tudi nastopal na fronti v Republiki Srbski.

»Sem član srbskega četniškega gibanja, nacionalnega gibanja, ki je dosti starejše od druge svetovne vojne. Nacionalist sem in to je dobro. Rad imam svoj narod in sem ponosen na to, kar sem. Definitivno nisem šovinist in ne sovražim drugih narodov,« je razlagal.

Dolgo časa je imel prepoved nastopanja na Hrvaškem, Slovence pa je za vedno užalil, ko je leta 1989 objavil pesem Oće da se ocepe z verzi »želijo se odcepiti, dunajski konjarji, pa naj se odcepijo, v bistvu, ne potrebujemo jih«. Kasneje se je za svoje izjave o »bečkih konjušarih« sicer opravičil, češ da je »bil v afektu, vmes pa je bila tudi pijača«. A kljub temu je bil prvi poosamosvojitveni koncert leta 1997 v Hali Tivoli po intervenciji mestnih oblasti v zadnjem hipu odpovedan.

S psom na Rožnik

Ironija življenja pa je popolna, saj je Bora Đorđević zadnja leta svojega življenja preživel v Ljubljani, kjer je živel s svojo tretjo soprogo. »Vrgel sem sidro v mirni Ljubljani in se imam lepo z Dubravko, žensko, ki jo ljubim,« je razlagal. Kot upokojenec se je s psom sprehajal po Rožniku, občasno nastopal in napisal nekaj knjig.

V enem zadnjih intervjujev januarja letos je novinarki RTS priznal, da se je v Sloveniji veliko naučil, tudi pobirati pasje dreke. V pesmi Dve kitari, ki jo je prebral lani na koncertu v rodnem Čačku, pa je zapisal, da je hudo bolan in da naj pripravijo modri vlak: »Pošljite moje telo v Čačak, v Srbijo, srce pa pustite v Ljubljani, naj bo tam.«