Skoraj ni mogoče spregledati, da zanimanje širšega občinstva za klasično glasbo vse bolj upada. Vzrokov je gotovo več in logično je, da se pogon klasične glasbe poskuša upirati takšnim izgubam, pri čemer pa v rešitvah paradoksalno prevladujejo tipične marketinške strategije, ki jih poznamo iz popularne kulture. Ena od njih je povezana s fetišiziranjem objekta – na klasično glasbo je prilepljena zunanja objektnost, ki s stvarjo samo, torej glasbo, nima pomembnejše zveze, zdi pa se, da bo občinstvo privabila iz drugih, bolj mikavnih razlogov, med katerimi je visoko na lestvici imidž nastopajočega. V podobno kategorijo sodi favoriziranje izrazito mladih glasbenikov, ki naj že s svojo podobo in medmrežno prezenco nagovarjajo svoje vrstnike, na drugem polu istih prizadevanj pa so nastopi starejših, legendarnih mož, ki naj bi nam najbrž dali na znanje, da je duh neumrljiv.
Lansko leto smo na Ljubljana festivalu poslušali izjemen nastop dirigenta Herberta Blomstedta, ki je takrat štel kar 95 let, letos pa se je v Ljubljano vrnil stari znanec, 88-letni Zubin Mehta. Toda če smo ob Blomstedtovi interpretaciji v resnici lahko zaslišali in začutili nezlomljivost duha v hitri prožnosti, celo razigranosti in nato tudi izkušenjskem pregnetenju, je ob nastopu Mehte ostalo predvsem slednje. Spored koncerta bi lahko razumeli kot nekakšen »all-Beethoven« koncept, kar je seveda globoko v 21. stoletju vendarle vprašljivo, še posebej če se interpretacije ognejo praktično vsem spoznanjem historične izvajalne prakse in nadaljujejo »govorico«, ki je bila značilna za povojna dirigentska imena. Mehtov Beethoven je predvsem urejen, mestoma zvočno sočen, nagnjen k lirizmu, a zelo pogosto tudi brez jasnih napetostnih stopnjevanj, bolj divjih prelomov, jasne ciljne naravnanosti.
Skoraj vse je o takem pristopu povedala že izvedba Uverture Egmont. Uvodni akordi so prinesli težo in globino, zato so obetali težko, tragično poustvaritev, toda nadaljnji tek ni pridobil prepotrebne hitrosti, končno zmagoslavje ni bilo apoteoza glasbenih snovanj. Podobne značilnosti so nato zaznamovale tudi izvedbo Beethovnove Sedme simfonije. Spet je bil simptomatičen počasni uvod – že uvodni akord je zvenel nekoliko razmazano, osnovna misel je zvenela lirično počasi, kar je lahko obetajoče – zdi se, da Mehta svojo interpretacijo namenoma mehča –, toda nato potovanje osnovne misli skozi različne tonalitete ni raslo, tudi prestop v Allegro ni imel pravega ritmičnega zamaha. Ves čas je prevladoval občutek, da izvedba potrebuje kak pospešek, bolj decidirano usmerjanje proti višku, zato je presenetila sorazmerno hitra izvedba počasnega stavka, v kateri je Mehta vendarle dokazal, da zna iz orkestra izvabiti izrazito nebeško pojoče melodične misli. Scherzo in Finale sta bila oblikovana ponovno elegantno, a brez notranjega gona, hitrostnega veselja, nista nas gnala k neumornemu plesnemu koraku. Mehta je tik pred koncem sicer prestavil v višjo dinamično prestavo, orkester se je zvočno odprl, a poti proti orgiastično stopnjujočemu vendarle ni ubral. Mehta ima sicer vse vajeti v svojih rokah, zdi se zanesljiv morjeplovec, a njegovemu krmarjenju vendarle uhaja močnejši naboj, konstantno prerajanje – zanimivo prav značilnosti njegovih zgodnjih poustvaritev.
Takšen pristop je zaznamoval tudi izvedbo Violinskega koncerta, ki pa je že po svojem osnovnem modusu bolj lirično zasnovan, zato je bilo mehko poudarjanje linij tu veliko bolj smiselno. Kot solistka je nastopila Lana Trotovšek povsem suvereno. Znala je krmariti med spremljajočimi linijami in melodičnimi vdori, nekaj več vehemence pa je prihranila za kadenco, medtem ko je v počasnem stavku skupaj z Mehto pela. Gotovo gre za izjemen koncertantni dosežek, saj igra Trotovškova z nekakšno samoumevnostjo, toda slednja je v kombinaciji z Mehto morda delovala mestoma tudi preveč standardno. Kljub temu da gre za ničkolikokrat preigrano delo, bi morda veljalo poiskati v njem tudi lastno pot, morda bi se ob suverenost, solistično odličnost, mehko muzikalnost lahko dodalo tudi ščepec tveganja.
