V zadnjem letu ste se začeli pogosto pojavljati na slovenski glasbeni sceni kot nadobuden pianist. Začniva pa daleč nazaj. Kako se je vaša glasbena pot začela?
Zelo naključno. Ne prihajam iz glasbene družine, a je bila glasba v domačem okolju vseeno prisotna. Iz radovednosti sem se pri osmih letih vpisal v glasbeno šolo Ilirska Bistrica. Želel sem se vpisati na kitaro, pa žal ni bilo prostora, zato sem se vpisal na klavir. In pri klavirju ostal. (smeh) V domačem kraju deluje mladinski klub Nade Žagar, kjer sem kasneje poslušal koncerte in sčasoma absorbiral zvok alternativnega rocka ter metala. To me je pripeljalo tudi do jazza. Sledila so štiri leta na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, trenutno pa študiram na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu.
Igrate predvsem jazz. Vas je ta
zanimal že v glasbeni šoli ali ste se z njim spoznali kasneje?
Jazz sem odkril po naključju, med prehodom iz osnovne v srednjo šolo. Ob prihodu na konservatorij, ko sem se vanj začel poglabljati, sem se veliko družil s starejšimi in tudi igral z njimi. Ti kolegi pa so me vpletli v jazz sceno, jazz glasbo in jazz prostor. Obiskoval sem seminarje s svetovno priznanimi glasbeniki in zelo hitro začel nastopati v različnih zasedbah ter nabirati glasbeno kilometrino. V veliko pomoč mi je bil tudi takratni mentor Milan Stanisavljević. V tretjem letniku sem se pridružil Žigi in Petru Smrdelu in počasi je nastal trio Mind Tree. To je moj vstop v svet jazza.
Dejali ste, da ne prihajate iz glasbene družine. Kako so sprejeli vašo glasbeno pot?
Povsem odprto in s podporo. Nobenih težav nisem imel pri izbiri, kvečjemu nasprotno, spodbujali so me, tudi ko sem povsem izgubil motivacijo in se spopadal z umetniškimi krizami. Priznam pa, da poznam kar nekaj ljudi, ki jih starši v glasbi niso podpirali. Da bi se mi zgodilo kaj takega, si sploh ne znam predstavljati.
Študirate v Gradcu. Zakaj Gradec, ko pa imamo tudi v Ljubljani jazz oddelek?
Ko sem se vpisoval na akademijo, je bil jazz oddelek ljubljanske Akademije za glasbo še v povojih. Letos smo ga le dočakali in zdi se mi odlično, da tam znanje predajajo svetovno uveljavljeni glasbeniki in pedagogi. Za univerzo v Gradcu sem se odločil predvsem zaradi profesorja, vrhunskega nemškega pianista Olafa Polziehna. V interesu mu je, da se posveti vsakemu študentu posebej, ga spodbuja pri njegovih idejah, je iskren, neposreden in razumevajoč. To je bil moj razlog, da sem se hotel učiti pri njem. Veliko profesorjev si namreč podreja študente in jih vzgaja po svojem glasbenem stilu in okusu, kar se mi zdi usodno za avtonomnost in kreativo mladih umetnikov.
Zakaj prav jazz in ne katera druga zvrst? Kaj vas je pritegnilo?
Na začetku predvsem to, da je jazz pravzaprav več kot samo glasbena zvrst. Je zelo odprt in eklektičen, saj se ves čas razvija. Že res, da nekateri pravijo, da je izumrl pred leti, vendar to še zdaleč ne drži. Samo razvija se ves čas. V njem čutim svobodo, čutim prostost. Prav tako mi dopušča možnosti za kritično razmišljanje, za odziv na svet, saj je bil tudi zgodovinsko gledano vedno glas pravice in miru. Jazz mi daje možnost biti avtor in ustvarjalec glasbe oziroma skladatelj in ne zgolj in samo poustvarjalec.
Omenili ste odzivanje na svet. Menim, da si običajen poslušalec zlahka predstavlja, kako se pevec ali pevka odziva na svet. Skozi besedilo. Kaj pa glasbeniki, kako se lahko odzovete na dogodke okoli nas?
Mislim, da je v glasbi odziv lahko že sam koncept, ki mu slediš pri komponiranju. Torej, kako bodo zvenele skladbe, ki jih napišeš in nato izvajaš, ter kakšna bo njihova tematika. Podobno kot pri besedilu se glasbenik odziva preko kompozicije, not in skozi način igranja. Tako se odzivam jaz, in sklepam, da se tako odzivajo tudi drugi glasbeniki. To se pozna tudi pri našem triu. Sledimo si in si podajamo glasbo, kar občinstvo občuti. Seveda pa z odzivanjem na svet mislim tudi na kar se da aktivno sodelovanje v družbenih procesih, spremljanje političnih in drugih razmer, ter na jasno in glasno izražanje mnenja in stališč, ko je to potrebno. Tudi to je pomemben del našega poklica, na katerega ne smemo pozabiti.
Kako je nastal trio, s katerim nastopate zdaj že po vsem svetu?
Peter Smrdel, ki je kontrabasist, je pred petimi leti začel predavati na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Ko se je bližal čas mature, sem ga prosil, da bi me spremljal na maturitetnem koncertu. K sodelovanju sva povabila še njegovega brata, bobnarja Žigo Smrdela. Od tu naprej smo igrali skupaj in začeli ustvarjati avtorsko glasbo. Lani smo izdali prvenec Catharsis, prejeli dve pomembni nagradi za najboljšo kompozicijo in trio je začel potovati po Evropi. Ker pa smo vsi ljubitelji jazza in se dobro razumemo, tudi trio deluje kot enota. Vsi pišemo glasbo, vsi imamo ideje, vsi se razumemo in ustvarjamo nekaj čudovitega.
Preigravate samo jazz ali tudi
druge žanre?
Naša glasbena preteklost je zelo pestra in zajema vse od klasične glasbe in jazza do metala in hip hopa, kar se sliši tudi v naših kompozicijah in improvizaciji. Sicer pa je žanrsko opredeljevanje skupin delo glasbenih kritikov in ne nas glasbenikov. Glasbenik mora ustvarjati dobro glasbo in biti v ustvarjanju iskren. Žanrske opredelitve pa ne potrebujemo – če si dober glasbenik, lahko igraš več glasbenih zvrsti in se v vseh dobro znajdeš. Ker pa je naš svet storilno naravnan, tudi glasbeniki pogosto pišejo le za en žanr – ponavadi za tistega, ki je po svetu najbolj razširjen in prinaša zaslužek. Žal.
Ampak ali se vam ne zdi, da morajo glasbeniki danes že zaradi preživetja ustvarjati le v enem žanru? Če igrajo vsega po malo, se jih hitro pozabi.
Seveda. Ampak to ne pomeni, da si zavestno izbereš profitabilen žanr, se predaš konformizmu in ustvarjaš na hitro, za všečke, oglede, senzacionalistične aplavze ter vzklike. Komercialni uspeh ni merilo za globino ali kakovost, pogosto pa je le kratkotrajen, saj se trendi v tekoči moderni nenehno spreminjajo. Zato se moramo glasbeniki nenehno izpopolnjevati in iskati svoj prostor v vedno večjem bazenu, ki ga je težko najti. Če ustvarjaš hkrati premišljeno, spontano in konsistentno, boš z malo sreče tudi uspešen in dober. Torej, da, ustvariti si moraš neki »brand«, a v glasbenem prostoru, znotraj katerega si lahko res naraven in avtentičen.
S triom ste izredno uspešni. Odpravljate se na turnejo po Ameriki. Kaj pa je vaša osebna pot za naprej?
Danilo Perez, večkratni dobitnik grammyja in profesor na univerzi Berklee (Boston, ZDA), me je povabil v svoj magistrski program. Vendar ne vem, kako bom to izvedel, kajti pot tja in življenje tam sta finančno kar zahteven zalogaj. Sem pa izredno počaščen, da sem prejel vabilo. Na daljši rok pa je cilj vrnitev v Ljubljano in ustvarjanje glasbe za Mind Tree. Kot ste dejali, se s triom odpravljamo na turnejo po Ameriki, česar se neizmerno veselim. Naša pot se razvija, a čaka nas še veliko dela – nič se ne zgodi kar čez noč.
Kaj vam predstavlja jazz?
Jazz je energija, ki se dogaja tukaj in zdaj. Je način razmišljanja in ustvarjanja, ki mi omogoča, da sem pristen, drzen, drugačen in sproščen. Jazz izstopa iz vseh kalupov in je zelo prost oziroma svoboden. Tak sem tudi kot človek. Zato se jaz in jazz dobro razumeva. Predvsem pa je jazz trmast in se vedno znova razvija, kar velja tudi zame. In to, kar žene jazz v razvoj, žene tudi mene.
Trio Mind Tree izdaja svoj drugi album. Kako se razlikuje od prvega?
Drugi album bo bolj sproduciran, nekoliko bolj elektronski. To kot prvo! (smeh) Predvsem pa bo nekoliko bolj temačen in povezan z izzivi in tegobami modernega sveta. Vsi trije se strinjamo, da mora tudi jazz postati vrzel aktivne družbe. Prvi album je namreč akustičen ter sonično nekoliko bolj topel, subtilen ... Zdaj se od tega odmikamo in pomikamo v neko distopično vzdušje, stran od okvirjev, v katerih smo igrali in ustvarjali doslej. Nekaj novega.
