Že v zatišju praznovanja 150. obletnice rojstva ruskega skladatelja in pianista Sergeja Rahmaninova – obletnico smo obhajali lani – smo lahko na Festivalu Ljubljana prisluhnili posebnemu »projektu«, v katerem smo v dveh dneh poslušali vse štiri skladateljeve klavirske koncerte izpod rok zvezdniškega pianista Mihaila Pletnjeva. Seveda je Rahmaninov skladatelj, ki podobnih promocij ne potrebuje – vsaj njegov Drugi in Tretji klavirski koncert sodita med najpopularnejše, pri čemer v njih ne uživajo samo glasbeni sladokusci, temveč tudi laično občinstvo. Slednje je posledica nenavadne kombinacije pozunanjeno virtuoznega in nato tudi melodično emfatičnega, zaradi česar se glasba Rahmaninova mestoma sprehaja na tanki meji med poglobljeno izraznim, muzikantsko navdahnjenim in tudi sladkobno kičastim. Zdi se, da skuša Pletnjev s svojo izvedbo celotnega ciklusa postrgati z glasbe Rahmaninova vse, kar je nabreklega, nabuhlega, patetičnega, tudi grandioznega, in v središče postavljati predvsem lirično, krhko, spevno. Tak pristop pa najbrž ni povezan zgolj z željo po trganju iz naročja zunanje slepeče bleščave, temveč se zdi, da se tesno prilega tudi osebnosti pianista, ki na odru za svojim posebnim stolom in posebnim klavirjem deluje precej »domače«, lagodno, morda celo nezainteresirano. Tako pod preudarnimi rokami Pletnjeva Rahmaninov postaja vse bolj improvizacijsko sproščen, njegovo zapletanje v vrhunce in spuste pa gladko meandriranje po nostalgičnih, jesenskih pokrajinah. Pletnjev v ospredje postavlja lirizem in priznati je treba, da je na mestih, kjer na površje prihaja krhka melodika, Pletnjev v resnici neprekosljiv. Sposoben je najpretanjenejšega fraziranja, drobnih upočasnjevanj, cele palete raznobarvnih pianissimov, zastrto zasanjanih poudarkov, mehkih razpok v podajanju melodije. Pianistova glasbeniška občutljivost v povezavi s popolno tehniko, ki je bolj kot v razkazovanje bobnečih akordov usmerjena v pritajeno in ponotranjeno, je osupljiva, za današnji čas, ki stavi na pozunanjeno, množično, enostavno, povsem samosvoja. Toda ob tej presežno predstavljeni lirični plati se v koncertih Rahmaninova vendarle skriva tudi veliko naboja, strastnih erupcij, vulkanskih viškov. Vsega tega pa se je Pletnjev izogibal, kar gotovo ni posledica kake zmanjšane pianistične moči, temveč zavestna odločitev. Tempi so tako pogosto nekoliko počasnejši, osrednja agogična poteza pa je povezana z upočasnjevanjem, abruptni prehodi so redki, eksplozivne reakcije so umanjkale, stopnjevanja in napetosti nekako razelektreni, seveda vse v želji, da bi se ognili pretiranemu, prenalezljivemu. Toda če Rahmaninov Pletnjeva zasije v mehkobni spevnosti, mu skoraj preveč umanjka srdite razboritosti, tudi nekaj simfonične razpredenosti. Takšen primanjkljaj je samo še poudarila spremljava Budimpeškega simfoničnega orkestra, ki je tako pod vodstvom Andrása Kellerja (3. julija) kot Alekseja Kornienka (4. julija) igral v skladu z osnovnimi pianistovimi interpretacijskimi vodili zastrto, umaknjeno, redko ritmično izpostavljeno ali celo barvno-melodično bujno. Takšna pianistična milina je še najbolj služila manj znanemu Četrtemu klavirskemu koncertu in največ težav pokazala ob najbolj dramatičnem Tretjem koncertu, višek poetičnosti pa dosegla s počasnim stavkom Drugega koncerta, a prav zares me je Pletnjev oba večera dotolkel s svojimi dodatki. Ko je pod njegovimi rokami krhko dihala romantična miniatura, ki ne potrebuje velikih kontrastov in vzgibov, je bilo mogoče samo občudujoče zreti v izjemno umetnost detajla, pritajenosti, občutljivosti in barvne poetičnosti.
Orkestrski gostje iz Madžarske so svoja trenutka doživeli ob dveh izvedbah Bartókovih del, pri čemer so se izkazali kot urejeno orkestrsko telo z nekaterimi izjemnimi solisti (klarinet), a nenavadno je bilo, da so v svoji mehki zvočni »drži« izjemno spominjali na Pletnjeva. Bistveno boljši je bil dosežek Andrása Kellerja s pantomimo Čudežni mandarin, ki je bila zaigrana z domačno samoumevnostjo, izrazito prosojnostjo teksture, z močnim ritmičnim zagonom, ki pa vendarle ni hotel prestopiti v divjo, opulentno sproščenost foklorističnega ekspresionizma. Kot bi se glasbeniki nalezli osnovne naravnanosti solista, ki so ga kasneje spremljali. Moč karizme pianista, ki je seveda tudi izjemen dirigent?
