»Narodnozabavna glasba je zelo pomemben del slovenskega kulturnega registra, kulturnega vsakdana, ki je bila dolgo neraziskovana. Zdaj smo to poskusili nekako popraviti. Leta 2021 sem že napisal knjigo Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, na osnovi katere smo zdaj skušali pokriti vse možne vidike narodnozabavne glasbe,« je dejal pobudnik pravkar izdane monografije Alpenecho (Založba FDV, 2024) prof. dr. Peter Stanković. »Narodnozabavna glasba ima poseben status v Slovenji: gre za žanr, o katerem imajo vsi svoje mnenje, neko stališče, po navadi zelo apriorno, in v knjigi smo skušali te apriorne predstave preiti in pogledati, kaj v resnici ta žanr je in kako še vedno deluje v medijskem kontekstu in podobno.«

Zbornik Alpenecho je izšel v zbirki Kult pri Založbi FDV. Foto: arhiv založbe

Prepričan je, da je danes ta žanr daleč od »lederhoznov«, avb, hribov in kozolcev ter drugih idiličnih in nostalgičnih elementov, se pravi od klasičnih predstavnikov Avsenikov, Slakov in podobnih zasedb. Postal je zabaven, veseljaški, karnevalski, neresen, samoironičen, mogoče celo subverziven. Vprašanje, ki ostaja odprto, je, kdo je subjekt te glasbe v 21. stoletju ter kdo potrebuje ta karneval okičenih podob, sklicev na seksualnost in podobno.

Izr. prof. dr. Natalija Majsova je povedala, da so se narodnozabavne glasbe lotili kot sodobnega popularnokulturnega fenomena, ko že govorimo o sodobnih popularnoglasbenih industrijah: »Zanimalo nas je, kako se narodnozabavna glasba kot žanr konstituira. Statistiko na reprezentativnem vzorcu o tem, kaj si ljudje mislijo o tej glasbi, kdo točno posluša ta žanr, na kaj jih asociira in podobno, smo nadgradili s fokusnimi skupinami – različnimi generacijami poslušalk in poslušalcev popularne glasbe –, pri čemer nas je zanimalo, kako ljudje dojemajo slovensko narodnozabavno glasbo tudi v odnosu splošnejše popularnoglasbene krajine.

Peter Stanković, kulturolog

Predstava je, da narodnozabavno glasbo poslušajo starejši, nižje izobraženi, ljudje s podeželja in tisti z desnimi političnimi prepričanji. Do neke mere to velja, ne pa povsem. Med poslušalci je ena tretjina visoko izobraženih.

Vratarji v medijih

Asistent na FDV Robert Bobnič je skupaj z doc. dr. Jernejem Kalužo preučeval, kakšne so uredniške politike do narodnozabavne glasbe na radiu in televiziji: »Ukvarjala sva se s tako imenovanim vratarstvom, v angleščini gatekeeping, se pravi, kateri so principi, kriteriji selekcije glasbe na radiu kot tradicionalnem mediju.« Gre za medij, ki ga po raziskavi Slovensko javno mnenje iz leta 2021 za dojemanje glasbe ljudje še vedno najbolj uporabljajo. V obzir sta vzela omenjeno raziskavo, ustvarila lasten vzorec raziskave, pridobila podatke iz Sazasa in drugih organizacij ter uporabila detektivski pristop oziroma metodo snežne kepe.

»Uredniki, selektorji, vratarji, ki preferirajo tudi slovensko narodnozabavno glasbo, se naslanjajo na neki protekcionizem slovenske glasbe proti vdoru tuje glasbe, predvsem globalnega popa. Drugi princip je ideološka distinkcija med urbanim in ruralnim, ki je recimo najznačilnejša za Val 202, kjer slovensko narodnozabavno glasbo zavračajo. Tretji princip je komercialen, prek katerega ugotavljata, da je to tretji najbolj poslušani žanr v Sloveniji. Očitno gresta komercializacija medijskega prostora ter privatizacija od devetdesetih dalje z roko v roki s popularnostjo slovenske narodnozabavne glasbe,« meni Bobnič.

Nesnovna kulturna dediščina

Natalija Majsova je skupaj z doc. dr. Jasmino Šepetavc preverjala, kako se vzpostavlja povezava med slovensko narodnozabavno glasbo, tradicijo ter dediščino, saj gre za žanr, od leta 2017 vpisan v register nesnovne kulturne dediščine. Majsova meni, da so etnologi v SEM to storili na zelo vključujoč in moderen način, ne da bi kanonizirali določene izvajalce. Žanr so označili za zelo pomemben za Slovence doma in po svetu, za zelo raznolik ter prisoten tako na dogodkih, ki sodijo k visoki kulturi, kot na gasilskih veselicah. Medtem ko so muzeji narodnozabavne glasbe v Sloveniji vsi po vrsti nastali iz lokalnih pobud (in ne nacionalnih). Prvi muzej, Muzej polke slovenskega stila, je nastal v Clevelandu konec osemdesetih, sledil je muzej Avsenika v Begunjah, nato muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči ter nazadnje še muzej Alfija Nipiča. »V teh primerih gre za nekakšno kanonizacijo zvezdnikov narodnozabavne glasbe, kar odraža tudi pomanjkanje nacionalnih politik na ravni tega, kako bi bilo treba popularno kulturo pretvarjati v dediščino,« meni Majsova. Tudi kustosi radi uporabljajo neke distinkcije, pri čemer se promovira le določen vidik narodnozabavne glasbe.

Predstavitev monografije Alpenecho: Slovenska narodnozabavna glasba v sodobnih kulturnih, političnih in medijskih kontekstih na FDV, na kateri so sodelovali kulturologi, avtorji monografije. Foto: STA

Izr. prof. dr. Ksenijo Šabec so zanimale generacijske razlike. Populacijo odraslih je razdelila v tri obdobja – od 18 do 30 let, od 31 do 60 ter več kot 60 let (čeprav bi lahko veliko povedali tudi najstniki, se zaveda) – ter zbrane podatke kombinirala s slovensko javnomnenjsko raziskavo. Kot najbolj homogeno poslušalstvo te zvrsti se je izkazala najstarejša generacija, kjer najbolj prepoznavajo dediščinski, domoljubno patriotski pomen te glasbe, ob kateri so odraščali. Preostali dve skupini sta bili notranje manj homogeni: na eni strani so bili tisti, ki so absolutno preferirali ta žanr, na drugi strani pa tisti z veliko averzijo do te glasbe, ki se ne identificirajo s tem »poštirkanim« slogom. Prof. dr. Mitja Velikonja je v zborniku sodeloval z razmišljanji o narodnozabavni glasbi v kontekstu nove folklore, Jasmina Šepetavc pa se je sprehodila skozi pričakovane stereotipe v žanru – od ljubeče matere, ki ima še danes pomembno vlogo, do tematike hrepenenja po domu, po domovini, domačnosti slovenske pokrajine.