Na prvem koncertu je bila slednja povezana predvsem z izbiro programa. Za zgled bi si lahko vzeli, kako angleški orkester z dolgo nacionalno tradicijo na turnejo odhaja z deli angleških skladateljev. Tako smo poslušali Elgarjev Violinski koncert, za katerega pa lahko mirno zapišem, da v resnici nima kake večje umetniške teže. Skladatelj si je delo očitno zamislil kot resno simfonično tkanje, ki pa je kljub svoji instrumentacijski gostoti v tematskem pogledu neizrazito, zato tudi formalno razvlečeno, zapleteno v niz kantilen in bruhajočih odsekov, ki se nočejo povezati v sklenjeno pregledno celoto. Skozi takšne meandre se je prebijala violinistka Vilde Frang in ni bilo mogoče preslišati njenega izjemnega tona, pripravljenosti na poudarjeno fraziranje, iskanje interpretacijskih poudarkov, toda vse te odlike ob živi podpori orkestra in dirigenta me niso prepričale, da bi Elgarjevemu koncertu lahko pripisali status »velikega« koncerta.
Nekoliko drugačna vprašanja so se mi porajala ob izvedbi Chopinovega Prvega klavirskega koncerta izpod rok Brucea Liuja, tistega zmagovalca Chopinovega tekmovanja, ki je za las premagal »našega« Aleksandra Gadžijeva. Liujev Chopin je bil izrazito pretanjen, mehkoben, mestoma pa nato celo sladek, tehnična dovršenost je absolutna, tudi pianistova tonska kontrola, zato je toliko bolj presenetljiva nekakšna dinamična poravnanost, znotraj katere pianist ne odpira širšega prostora, ki bi se raztezal med pritajenim in gromoglasnim. Seveda je to lahko specifična interpretacijska drža – Liu jo je pokazal tudi ob dodatkih, kjer smo lahko občudovali umetnost premišljenosti in rafiniranosti najmanjšega detajla, toda Chopin je tako postajal vse bolj nekakšen poligon za prefinjeno omlednost in manj vpogled v melanholično trpkost ali tudi herojsko bojevitost eksistence. Toda takšen odnos do glasbe se zdi precej zaščitna znamka današnjega časa.
Na srečo z njo ni okužen Antonio Pappano. Londonski simfonični orkester – to je zdaj mogoče trditi po njegovih gostovanjih v Ljubljani – v zvočnem pogledu ni kak izrazit izbrušen, baržunast sestav, je pa zato toliko bolj okreten in prilagodljiv. Skozi Holstovo suito Planeti je drvel v visokih obratih, se nato znal ustaviti, izpostaviti zanimive zvočno-harmonske pregibe (Neptun), Pappano pa je najbrž namerno spregledal mesta, ki bi se lahko odpirala patetično-himničnemu. Tako se je pred nami odpirala predvsem živopisna, ritmično razgibana, polnokrvna pokrajina, kakšnih globljih glasbeno-vsebinskih skrivnosti pa v Holstovi glasbi najbrž niti ne gre iskati. Zato pa se te gotovo skrivajo v Mahlerjevi Prvi simfoniji. Pappanova izvedba se ni zdela tako premišljena in zloščena kot lanska Honeckova, zato pa je bila nekako bolj človeška, zmotljiva, a tudi močna v svojih gradacijah in utripih, spontana v odzivih na dirigentove povedne gibe. Najpomembneje je, da se je simfonija ves čas gradila, da je iskala jasno pot do zmagovitega zaključka. Prvi stavek je še dihal ležeren pastoralni duh, v drugem smo okusili več domače rustikalnosti, v tretjem nekaj melanholije in krepkega klezmerja, nato pa viharne udarce, ki so v poživljenih tempih vodili do kode, ki se je presenetljivo neprenehoma vzdigovala. Pappano na podiju ni videti privzdignjen, ampak enak, le da izrazito strastno prežet. Ta enakost se prelije na njegove glasbenike, ki mu dajejo vse, in to smo lahko tokrat občutili celo v telesnem, eksistencialnem smislu.
