Film I Died in Irpin, ki je mednarodno žirijo prepričal s svojo iskrenostjo in ranljivostjo, animacijo oglja na papirju prepleta z dokumentarnimi posnetki in fotografijami avtoričinega življenja ter ves čas krhko lovi ravnovesje med subtilnim humorjem in osebno tragedijo. »24. februarja zjutraj sva se s fantom odpravila iz Kijeva v Irpin do njegovih staršev. Težko prikličem nazaj kronologijo tistih dni, saj možgani blokirajo, brišejo in minimizirajo vse te spomine, a kar vem zagotovo je: razmere so vsak dan postajale slabše,« svoj film opisuje Anastazija Falilejeva, ki desetdnevno spanje v kleti hiše in skrivanje pred bombardiranjem satirično ponazarja s pogrezanjem obrazov v kavče in fotelje; spajanjem ljudi in pohištva ter lastnimi iracionalnimi strahovi pred tuširanjem, da ne bi ob morebitnem napadu kasneje med ruševinami odkrili njen celulit. A nekaj ur pred vdorom ruskih enot, ki hišo fantovih staršev spremenijo v pepel, jim vendarle uspe pobegniti; zažgani ostanki hiše in njen zamegljen spomin pa tehniko animacije zato z razlogom inspirirajo v risanje z ogljem, saj se to z zgodbo najbolj ujema: »Dovolj je ena napačna poteza in linija je zamazana in uničena; risba izgine. Kakor življenje v vojni.«
Podoben dvojni kolaps se zgodi tudi v filmu Avto, ki se je vrnil z morja Jadwige Kowalske, v katerem šestim prijateljem med potovanjem od Poljske do Baltskega morja leta 1981 najprej razpade avto, nato pa še država. Nagrajenec občinstva do stanja države, zaradi katere sta režiserkina starša pri dvajsetih letih emigrirala, pristopa z lahkotnostjo in humorjem: druščina, upodobljena z minimalistično animacijo v kombinaciji rotoskopije, 2D in 3D tehnike, tako spi v penzionu, kjer jim za zajtrk nimajo ničesar postreči, zmanjkuje tudi goriva, nikakor pa ne pijače, s pomočjo katere se s petjem in smehom mladostniške brezskrbnosti zapeljejo mimo demonstracij, tankov, barikad in oboroženih policistov, naravnost do morja, ki jim odpre pogled nove prihodnosti in obzorja.
Najboljši filmi članov žirije
Mednarodna žirija se je tekmovalnemu programu kot vedno poklonila tudi s posebnimi omembami, ki bržkone najbolje reprezentirajo njihov individualni okus in vizualne preference. Dunajskega distributerja avtorskega filma Wouterja Jansena je tako najbolj prepričal minimalizem švicarskega animatorja Michaela Freija, ki s filmom Long Distance ustvari komično ljubezensko zgodbo o računalniškem pikslu, ki kot muha leti iz ene točke do druge, da se združi z drugo muho. Finsko animatorko Jenny Jokela je začaral Vegan Mayo madžarske avtorice Luce Tóth, ki nas z izjemnim prepletom surrealizma in humorja potopi v življenje klobasice s krizo identitete, letošnjo avtorico festivalske podobe Chintis Lundgren pa film Matta in Matto Biance Caderas in Kerstine Zemp, o distopičnem svetu, kjer so dotiki prepovedani in kjer morajo prebivalci, da bi zadovoljili svoje čutne fantazije, za občutenje dotika najprej žrtvovati svojo taktilnost. Nemški animator Jonatan Schwenk je svojevrstno izvirnost prepoznal v filmu On Hold Delie Hess, v katerem se čakanje na telefonski liniji potaplja v svet paralizirajoče stagnacije, baskovska predavateljica likovne umetnosti Izibene Oñederra pa je za svojega favorita izbrala Klic siren Gianluigija Toccafonda, ki z divjo obliko in alegoričnimi podobami vreščečih barv slavi življenje.
Študentska žirija je medtem nagradila film Bunnyhood režiserke Mansi Maheshwari, ki z ročno animacijo žanrsko niha med trilerjem, satiro in potopom v subjektivno doživljanje »izdaje«, ki jo otrok občuti, ko ga starš – čeravno z dobrimi nameni – tolaži z lažmi, otroška žirija pa Nočne škornje Pierra-Luca Granjona, ki v neobičajni tehniki animacije na igličasti ekran, upoveduje zgodbo o prijateljstvu in premagovanju strahu. Še zadnja nagrada VR Animateke, ki jo je letos podelila Beletrina Digital, pa je pripadla filmu Ito Meikyu francoskega umetnika in predlanskega rezidenčnega umetnika festivala Borisa Labbéja, katerega projekt virtualne resničnosti »spodbuja večkratno gledanje in iskanje vedno novih zgodb«.
