Uradna žirija z Rubenom Östlundom na čelu bo o palmah odločala med 21 kandidati in kandidatkami. Dva filma v konkurenci za nagrade (Kena Loacha in Alice Rohrwacher) še čakamo, vseeno lahko pa rečemo, da je tekmovalni program predstavil spodobno bero pretežno evropocentrične produkcije, čeprav z malo resničnimi presežki. Te smo lahko videli v stranskih sekcijah in o njih tudi poročali. Besedna zveza festivala je »spodobna produkcija«, filmi, ki jim ne moremo očitati ničesar bistvenega, omedlevali pa ob njih tudi nismo. Ker gre za Cannes, ki program izbira iz največjega in najglobljega bazena, pač pričakujemo več.
Lepa ilustracija spodobne produkcije so filmi treh canskih veteranov, ki smo jih videli tik pred iztekom redakcije. Od Marca Bellocchia smo verjetno pričakovali največ, dobili smo zgledno politično dramo Ugrabitev (Rapito), postavljeno v sredino 19. stoletja, ko je papeška država še obvladovala velik del italijanskega škornja, vključno z Bologno, kjer sta se leta 1858 po papeževem ukazu zgodila škandalozna ugrabitev sedemletnega judovskega dečka in njegova prisilna katolizacija.
Popolni dnevi (Perfect Days) so verjetno najboljši igrani film Wima Wendersa zadnjih trideset let; šel je po Herzogovih stopinjah in ga posnel na Japonskem in v japonščini. Osredotoči se na redkobesednega in malce asocialnega moškega v poznih srednjih letih, ki uživa v malih stvareh in gestah in je zadovoljen s službo čistilca tokijskih javnih stranišč. To je lep, nepretenciozen film o rutini, vsakdanjih banalnostih in melanholičnih ljudeh, ki jih je »preteklost« pognala v prostovoljno izolacijo.
Moretti s Svetlo prihodnostjo
Nanniju Morettiju po zlati palmi za Sinovo sobo (2001) ni šlo najbolje, utapljal se je v pretirano sentimentalnih dramah in brezkrvnih antiberlusconijevskih satirah. S filmom Svetla prihodnost (Il sol dell'avvenire) si je zdaj povrnil nekaj starega ugleda. Ideja filma-znotraj-filma ni v celoti posrečena, vseeno pa prikliče duha njegovih najbolj potentnih in duhovitih del, predvsem Rdeče parabole (1989) in Aprila (1996), v katerih se je ukvarjal s komunistično partijo Italije. V Svetli prihodnosti Morettijev lik Giovanni snema film o sovjetski okupaciji Madžarske in reakciji tedanjih italijanskih komunistov. Problemi se mu množijo, žena se hoče ločiti od njega, obenem so njegove ustvarjalne ideje vse manj kompatibilne z generacijo tiktoka in instagrama. Moretti ni povsem izgubil stika z realnostjo, zdaj se po Rimu namesto z vespo vozi z električnim skirojem, čeprav obupuje nad generacijo filmarjev, ki jim je zgodovina španska vas. Prizor sestanka s predstavniki Netflixa, na katerem mu skušajo korporativne srajce vsiliti spremembe v scenariju (»Film potrebuje WTF moment!«), bo šel v antologijo.
