V sredo so v Slovenski kinoteki predvajali dva restavrirana filma Karpa Godine, ki ju je posnel v sedemdesetih. Prvi je telekiniran skan Kaj je med?, ki ga je režiser posnel pred 52 leti. Je neke vrste daljši videospot z dokumentarnimi vložki, saj govori o legendarni novosadski glasbeni skupini Med bratov Vranešević, ki sta se podpisala tudi pod glasbo v nekaterih drugih Godinovih filmih. Zasedba se je pozneje preimenovala v Laboratorija zvuka. Kaj je med? zaradi pridiha sedemdesetih danes deluje nostalgično, saj v značilnem režiserjevem slogu in razposajenosti takratnega časa prikazuje svet, ki ga ni več. Drugi predvajani film je bil digitalizirana in restavrirana verzija Okvirja za nekaj poz. Gre za kultno serijo v šestih epizodah o tem, s kakšnimi hobiji si prebivalci severovzhodne Srbije krajšajo vsakdanjik, od petja do izdelave pihalnega inštrumenta iz kladiva, srpa in metle. Na dogodku je bil obenem poudarek na izzivih digitalne obnove filmov v Sloveniji in vpogledu v delovni proces restavratorskih prizadevanj Slovenske kinoteke. »Slika nam enostavno zgineva, in če je ne spravimo pravi čas na digitalni medij, filma ni več, ne bo več obstajal,« je povedal Karpo Godina.

Slabe razmere za ohranitev filmske dediščine

Vodja filmskih zbirk v Slovenski kinoteki Ivan Nedoh je pojasnil, da je Godina že leta 2011 Kinoteki predal svoje filme, ki jih je ves ta čas hranil pri sebi doma. »Med njimi so bili tudi filmi, ki jih je snemal v času, ko je sodeloval z Radiotelevizijo Srbija. V vmesnem času smo se z njimi večkrat pogovarjali, če bi pristopili k digitalizaciji in restavriranju filmov, ki jih je snemal v njihovi produkciji. Potem so počasi našli materiale in v začetku letošnjega leta je prišlo do dolgo načrtovanega sodelovanja.«

Tehnični direktor poprodukcijske hiše Teleking Zoran Mihailović je o delu s starimi filmi Karpa Godine povedal: »Restavriranje filmov je dolgotrajen proces in se razlikuje od filma do filma. Odvisno od tega, kako je sneman, na katerem materialu, v kakšnem stanju je. Ta projekt je bil zelo zanimiv, ker so praske mehanske poškodbe, ki se jim lahko izognemo, če film skeniramo tako, da gre skozi tekočino. Svetloba, ki gre skozi film, se tako ne lomi na teh fizičnih poškodbah.« Ta postopek so opravili v Bologni, kjer so dobili veliko boljši rezultat. Dodana vrednost je tudi, če je avtor še živ, kot v primeru Karpa Godine, saj se lahko arhivarji tako bolje približajo originalu, ker ima digitalni medij popolnoma drug barvni prostor.

Ohranjanju filmske dediščine pri nas sicer ne kaže dobro. Izkušnje Slovenske kinoteke, ki od leta 2021 vodi nacionalni program digitalizacije in digitalnega restavriranja slovenske filmske dediščine, so pokazale, da se sodelovanje z zunanjimi izvajalci večkrat zavleče in je zato dolgotrajno pa tudi finančno zahtevno. Letos so morali restavriranje prekiniti, ker niso več zmožni zagotoviti ustreznih pogojev za hrambo filmskega gradiva, ki je po svoji naravi delikatno. V Sloveniji je skrb vzbujajoč manko finančnih, zakonskih in kadrovskih pogojev. Kar zadeva slednje, primanjkuje ustreznega kadra, ker so filmski arhivarji svoja znanja običajno dobivali od mentorjev ali pa na izobraževanjih v tujini, saj pri nas ni ustreznega izobraževalnega sistema, prav tako je za tovrstno delo malo zanimanja. Težava so tudi tisti, ki se lotevajo restavriranja brez ustreznega znanja, saj lahko tako poškodujejo gradivo. S podobnimi težavami se soočajo tudi v Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu Slovenije. Digitalna obnova filmov je zaradi propadanja filmskih trakov nujna za ohranitev slovenske filmske dediščine. Filme domače kinematografije bi bilo treba ustrezno hraniti tudi na traku, vendar pa bi to pomenilo še dodatna finančna sredstva.