To, da se tik pred ameriškimi predsedniškimi volitvami v kinu onstran luže vrti biografska drama Vajenec o začetniških letih kariere Donalda Trumpa, so v njegovem taboru označili za vmešavanje hollywoodskih elit v volitve. Res je. Kateremukoli drugemu predsedniškemu kandidatu bi film, kakršnega je posnel iransko-danski režiser Ali Abbasi (Meja, Sveti pajek), zagotovo načel ratinge in otežil izvolitev. A ne Trumpu. Nasprotno – prav v tem, da nima zavor, da lahko govori in počne stvari, ki jih drugi ne izrečejo, tudi če si jih mislijo, je Trumpova supermoč. Skrivnost njegovega uspeha. Bolj ko ga obmetavajo z aferami, bolj ga njegovi volilci volijo. Bolj je zanje magnetičen in privlačen. On pač dela tisto, česar si drugi ne morejo privoščiti. Film o človeku, ki je nekoč izjavil, da bi lahko na Peti aveniji ustrelil človeka, pa zaradi tega ne bi izgubil niti enega volilca, je zato treba gledati z drugačnimi očali.
Kot prvo: ne gre za film, ki bi napadal in skušal strmoglaviti Trumpov lik. Ne gre za nekakšno politično teorijo zarote, kot pravijo njegovi. Gre za resno, izjemno odigrano biografsko dramo, ki je tudi portret dobe. Sedemdesetih in reaganovskih osemdesetih, »ko se je Ameriko znova delalo veliko«. Abbasijev film je tako na eni strani svojstven zeitgeist, tako po duhu kot po formatu, filtrih in glasbi, v osrednjem registru pa seveda zgodba o Trumpovem izvoru. O njegovi genezi. O njegovih prvih korakih na manhattanskem nepremičninskem trgu in o njegovem najmanj pollegalnem vzponu. V Abbasijevem filmu vidimo, da Trump (Sebastian Stan) ni bil od nekdaj tako nor, narcističen in neobvladljiv, kot je danes. Da je bil v svojih dvajsetih, ko je bil šele na začetku poti, kot osebnost še precej neizoblikovan. Izjemno ambiciozen, da, a na trenutke tudi neodločen, zadržan, umirjen in celo vljuden.
A je nato spoznal svojega drugega očeta: razvpitega, praktično mafijskega odvetnika Roya Cohna (Jeremy Strong). V filmu se spoznata v elitnem newyorškem nočnem klubu, kjer se kot neoliberalca po srcu faustovsko zagledata v ogledalu. Cohn Trumpu reče: »Madona, kakšen lepotec si, zagotovo veliko seksaš,« Trump pa Cohnu: »Madona, kako si brutalen, ti bi moral biti odvetnik naše družine.« In potem res postane odvetnik Trumpovih, Donalda pa nauči, kako zmagovati. Pravila so preprosta: napadaj, napadaj, napadaj, ničesar ne priznaj, vse vedno zanikaj in – kar je najpomembneje – ne glede na vse vedno razglasi zmago in nikoli ne priznaj poraza. Nauči pa ga tudi, da je to dežela mož, in ne zakonov, da ni morale in resnice z veliko začetnico in da so socialisti hujši kot nacisti. Cohn je bil kot glavni pravni svetovalec senatorja Josepha McCarthyja pač velik fen komunistov.
Povedano drugače? Donald se nauči, da so pravila zato, da se kršijo, da je v biznisu vse dovoljeno, da je biznis umetnost, za biznis pa je najbolje, da je čim manj davkov. Važna je le zmaga. Trump se tako pred očmi gledalca s pomočjo Cohna počasi, a vse bolj levi v človeka, kakršen je danes. V zmagovalca. V velikega narcisa, šarlatana in skorumpiranca v nenehnih sodnih procesih. V poslovneža, ki po potrebi delavce in izvajalce plačuje, kot so jih svoj čas plačevali v Stožicah. V politika, ki bi bogataše davčno razbremenil in hkrati demontiral zdravstvo ter socialo. Logično – gre za človeka, ki je svojo kariero začel tudi in predvsem na podedovanem premoženju, davčnih odpustkih ter manipulacijah. V Abbasijevem filmu, skratka, zelo jasno vidimo, da je lahko človek, kakršen je Trump, zrasel le v okviru ameriškega kapitalističnega sistema, kjer so uspeh, denar in moč pomembnejši od vsakršne etičnosti, integritete in dostojnosti. Abbasi s filmom, posnetim za pičlih 16 milijonov dolarjev, ki nikoli ne zapade v karikaturo, pove veliko o človeku, ki je postal karikatura Amerike. To, da takšnega človeka voli polovica Američanov, pa pove veliko o Ameriki.
