Na Festivalu slovenskega filma so odprli pomembno temo, ki se bo, če smo pri kalkulaciji nekoliko optimistični, čez 40 let, upajmo, zdela banalna: ženske delajo film. Na pogovoru, ki ga je v okviru strokovnega programa pripravilo Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI, je beseda tekla o še vedno prisotnih razkorakih pri honorarjih, vlogi odločevalcev in komisij pri izboljšanju položaja filmark. V pogovoru so sodelovale režiserka in scenaristka Urša Menart, producentka Ida Weiss, montažerka Sara Gjergek ter režiserka Maja Doroteja Prelog. Govorke opažajo, da se stanje glede enakopravnosti spolov v filmski industriji sicer izboljšuje, predvsem zaradi večje ozaveščenosti in občutljivosti zlasti mlajših generacij. Povečuje se število žensk, ki se predstavljajo s svojimi prvenci, te avtorice pa so tudi prejemnice čedalje prestižnejših nagrad. Spomnimo se samo Urške Djukić s kratkim animiranim filmom Babičino seksualno življenje ali pa denimo igranega kratkega filma Sestre perspektivne mlade režiserke Kukle. Skozi pogovor, ki ga je moderirala filmska teoretičarka Polona Petek, so filmarke ugotavljale, kaj je drugače od leta 2002, ko je prvi igrani celovečerec v samostojni državi posnela ženska. To je bila Maja Weiss z Varuhom meje.

Sindrom vsiljivca

Varuh meje pomeni prelomnico v slovenski kinematografiji. Film je producirala Ida Weiss. Takrat je bilo podcenjevanje žensk veliko bolj prisotno kot danes, je povedala producentka. »Ko smo delali ta film, so v ekipi padale stave, da z Majo tega ne bova izpeljali do konca. Take stave ne padajo več ali vsaj ne tako, da bi izvedeli zanje. Je pa dejstvo, da se je ta mentaliteta precej spremenila. Konstantno ozaveščanje in odpiranje teh tem sta prinesla določen kulturni napredek v smislu, kako se gleda na žensko na takih pozicijah.«

Pri izboljšanju položaja žensk je zlasti pomembna vloga odločevalcev in komisij, da so torej ženske v teh odločevalskih krogih prepoznane, saj je to prva uradna postaja do končnega cilja na platnu. Ter seveda, kot je izpostavila moderatorka Polona Petek, do nagrad, ki lahko delujejo kot protistrup seksizmu in diskriminaciji. »Ko sem imela za seboj že cel kup filmov, sem imela še vedno zadržke reči 'sem producentka', ker se mi je zdelo, da si tega naziva sploh ne zaslužim. Po drugi strani pa so bili kakšni moški kolegi, ki so ravno sproducirali prvi kratki film in so bili takoj suvereni, češ, 'sem producent'. Sindrom vsiljivca, ko imaš občutek, da se ti je vse, kar si storil, itak posrečilo in da si lahko samo hvaležen, je splošni problem mnogih filmskih ustvarjalk. Tudi v mednarodnem prostoru imajo nekatere res močan sindrom vsiljivca, zato potrebujejo leta in leta, da gredo preko tega in se suvereno postavijo s tem, kar znajo, kar so naredile,« je še dejala Ida Weiss.

Sindrom večvrednosti

Ena od glavnih točk pogovora se je dotikala honorarjev na področju avdiovizualnih medijev. Razlike med plačami filmarjev in filmark so še vedno prisotne. Urša Menart meni, da so razkoraki ogromni, v primeru režije lahko tudi vsaj desetkratni. »V isti ekipi so recimo poklici, ki so tradicionalno ali pa v praksi v domeni moških, recimo osvetljevalci, ki se jih čisto drugače obravnava. Nekako se povežejo, si izborijo svoje pogoje, ponavadi imajo nadure, pogosto edini od vseh. Če to primerjamo z maskerkami, ki ne delajo nič manj in so ravno tako na setu dlje kot vsi ostali, so te po drugi strani zelo slabo plačane. Čeprav je to v bistvu avtorski poklic, biti oblikovalec maske pri celovečernem filmu. Znotraj filmske ekipe so velike razlike. Sprejem nekih minimalnih tarif ali delovnih pogojev bi to zelo olajšal,« je povedala Urša Menart.

Sogovornice kot rešitev za izboljšanje pogojev vidijo sprejetje minimalnih honorarjev, pri čemer so opozorile na problem neplačanih nadur in manko nadzora nad spoštovanjem zakonsko določenih delovnikov. Urša Menart je izpostavila še eno dejstvo, ki se pojavlja. »Pri kakšnih starejših kolegih opažamo, da imajo občutek, da jim stvari kar pripadajo, pa so mogoče naredili manj stvari kot recimo Maja Weiss. Sama velikokrat opažam, kakšen halo se ustvari, ko kak starejši kolega odpre facebook ali pa napiše pismo bralcev v smislu 'jaz bi moral nekaj dobiti, pa nisem', nakar cela filmska scena skoči v zrak in na filmskem centru zazvoni alarm. Tega nisem videla še nikoli pri nobeni avtorici, da bi zato, ker je nekoč nekaj naredila in je bilo morda uspešno, imela občutek, da ji zdaj avtomatično nekaj pripada. Vsi se moramo boriti vse življenje, a nekaterim se to zdi nepošteno.«