Sarajevski filmski festival, ki se je do danes razvil v enega najpomembnejših tovrstnih dogodkov in filmskih stičišč jugovzhodne Evrope sploh, se je tako prvič zgodil med 27. oktobrom in 7. novembrom 1995, obiskovalcem pa v formatu 35-milimetrskega traku in VHS-kaset predstavil kar 37 filmov iz petnajstih držav. Kljub obleganju mesta, ki je takrat trajalo že več kot tri leta, je bila dvorana Bosanskega kulturnega centra vsak dan polna, takšen topel sprejem in podpora domačinov pa sta festival kmalu povzdignila v edinstven kulturni dogodek celotne regije, število obiskovalcev pa še vedno vsako leto narašča.

»Festivala v Sarajevu sem se kot mlad nadobudni novinar udeleževal v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja,« se spominja Igor Prassel, urednik filmskega programa Slovenske kinoteke in programski direktor festivala Animateka. »Moj prvi festival je bila njegova tretja izdaja leta 1997 in spomini so še kar živi. Takrat ni bilo rdeče preproge, ni bilo glamurja, bila pa je vseprisotna povojna atmosfera, predvsem v smislu, da so 'sarajlije' pozitivno gledali v prihodnost in se neizmerno veselili normalnosti. To normalnost so predstavljala tudi filmska platna, ki so prinašala filme z vsega sveta, še posebej pa se je čutilo vznemirjenost v polni olimpijski dvorani Zetra, ki je bila še vedno uničena, a je organizatorjem uspelo v njej postaviti priložnostni kino, da so otroci v njej gledali animirane in druge filmske poslastice.«

Toda v »postapokaliptičnem mestu heroju«, kakor Sarajevo v svojem festivalskem poročilu za revijo Ekran leta 1997 opisuje Prassel, se je veliko filmskih lokacij zasidralo tudi na prostem – na trgih, ploščadih, šolskih igriščih. Kot je poudarjal ustanovitelj in dolgoletni direktor festivala Mirsad Purivatra, so si »po vojni bolj kot kar koli drugega želeli osvoboditve iz bunkerjev, rovov in kleti ter na prostem slaviti življenje in umetnost«.

Srca in hollywoodske zvezde

Prasslu med lepšimi festivalskimi spomini ostaja intervju, ki sta ga s Sabino Đogić leta 2000 naredila z britanskim režiserjem Mikom Leighom, takratnim dobitnikom častnega srca Sarajeva – tega je po pokolu v Srebrenici oblikovala agnès b., ko je iz časopisa izrezala srce nepravilne oblike, festival pa ga je z njenim dovoljenjem kmalu posvojil in preoblikoval v svojo nagrado. Z njo se tako še danes vsako leto poklanja velikim filmskim in umetniškim imenom, kakršna so že omenjeni Mike Leigh, pa tudi Bono, Robert De Niro, Morgan Freeman, Steve Buscemi, Willem Dafoe, Juliette Binoche, Bela Tarr, Benicio del Toro, Oliver Stone, Nuri Bilge Ceylan, Pawel Pawlikowski, Isabelle Huppert, Alejandro Gonzalez Inarritu, Ruben Östlund, Wim Wenders in drugi. Prassel, ki postopno preusmeritev sarajevskih src k hollywoodskim imenom in rdeči preprogi vidi kot začetek njegove »glamurizacije«, se je takrat odpravil novim festivalskim lokacijam naproti, zato pa se je festivala leta 2007 prvič udeležila Mateja Valentinčič, novinarka in urednica oddaje Umetni raj na Televiziji Slovenija.

»Sarajevski festival je pod vodstvom Mirsada Purivatre gostil največje zvezde filmske industrije, če se spomnimo le Angeline Jolie, ki je leta 2011 mesto spravila v histerijo, ko se je z Bradom Pittom udeležila premiere filma V deželi krvi in medu, ki je tematiziral bosansko vojno in ga je sama tudi režirala ter producirala,« se spominja Mateja Valentinčič. »Če je festival s svojim tekmovalnim programom kratkih, študentskih, dokumentarnih in celovečernih filmov iz jugovzhodne Evrope, ki se razteza od Gruzije in Turčije prek Balkana do Slovenije in Avstrije, v preteklosti živel že skorajda v senci zvezdniškega blišča, pa se je v zadnjih letih s krepitvijo CineLinka, industrijske platforme za razvoj projektov in koprodukcij, ter ustanovitvijo tekmovalnega programa za televizijske serije poudarek premaknil nazaj k izvornemu poslanstvu festivala – povezovanju regije, in to predvsem kinematografij držav z območja nekdanje Jugoslavije ter prikazovanju najboljšega, kar v njih nastaja.«

Prijazen vsem udeležencem

Leta 2003 se je na festivalu začela razvijati tudi koprodukcijska tržnica, danes ena najmočnejših podpor razvoju regionalne kinematografije in ustvarjanju novih projektov, tej pa se je leta 2007 v sodelovanju z berlinskim filmskim festivalom pridružila še izobraževalna platforma sarajevskih talentov. A kljub dejstvu, da je ameriška Akademija filmskih umetnosti in znanosti festivalu leta 2019 podelila status kvalifikacijskega festivala za oskarja v kategoriji kratkega filma, ta ostaja eden »novinarjem najbolj prijaznih festivalov, na katerem tudi zvezdniki svetovnega ranga z veseljem dajejo izjave na rdeči preprogi in celo krajše intervjuje, če jih uloviš kje drugje«, poudarja Mateja Valentinčič. »S svojega prvega obiska se najbolj spomnim pogovora z avstrijskim režiserjem Ulrichom Seidlom, ki se je začel kot skupinski intervju, nato pa se naslednji dan nadaljeval na štiri oči. Eden mojih najlepših festivalskih spominov pa je zagotovo intervju z Beniciom del Torom, ki sem ga leta 2015 pripravila za Televizijo Slovenija. Njegova agentka je imela štoparico, ki je neusmiljeno odštevala devet minut, jaz pa sem se z vsakim vprašanjem bolj nestrpno nagibala k njemu, ki je odgovarjal tako počasi in premišljeno, da mi je bilo hitro jasno, zakaj v filmih večinoma igra redkobesedne najete morilce. Nato pa me je na koncu vprašal, kje sem dobila takšno dobro majico – z logom Hudega mačka z Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina, in tako sva intervju zaključila s pogovorom o malem slovenskem žanrskem festivalu iz Ljutomera.«

Mirsad Purivatra, ki je festival vodil kar 27 let, je leta 2022 žezlo predal Jovanu Marjanoviću, otroku sarajevskega festivala, ki se je ekipi kot devetnajstletnik pridružil takoj po maturi in odraščal skupaj z njim, v tem času pa je festival iz skromnih začetkov zgradil v pomembno stičišče regionalnih avtorjev in filmskih profesionalcev z vsega sveta. Če je temelje filmskega programa dolgo predstavljala regija jugovzhodne Evrope, pa se je tudi ta v zadnjih letih izrazito razširila proti vzhodu: leta 2012 do Gruzije in Armenije, leta 2021 pa tudi do Ukrajine, ki jo je festival v gesti solidarnosti vzel pod okrilje. Letos je s častno nagrado in retrospektivo palestinskega avtorja Elie Suleimana vključil tudi Palestino ter se tako ponovno izrisal kot festival, ki odpira vrata empatiji in krepitvi miru, izziva dialog med generacijami ter se dejavno sooča s svojo lastno, a tudi širšo svetovno preteklostjo. »Želimo si, da se mladi nikoli ne bi nehali spraševati in iskati odgovorov, da bi ohranili potrebo po poslušanju in soočanju z lastno zgodovino, in film je za to idealen medij, saj lahko potuje daleč naokoli, buri misli in navdihuje dialog.«