Stari hrast je ime starega puba, tipičnega angleškega zbirališča vedno iste klientele pivcev piva, ki si v njem dnevno razlagajo svet. Pred tem pubom se ustavi avtobus, ki v sosesko pripelje sirske begunce, večinoma ženske in otroke, ki jim je mesto ponudilo nastanitev. A ljudje niti še dobro ne izstopijo iz avtobusa, ko jih obkroži in začne zmerjati trop nestrpnežev, eden izmed njih mladi begunki Yari iz rok zbije fotoaparat in le za las manjka, da bi prišlo do pretepa.
Ta pretresljivi uvod začrta socialni okvir, ki sta ga tako pogosto tematizirala britanski film in literatura: nekdanje rudarniško mesto, v katerem so se ljudje nekoč srdito borili za svoje delavske pravice, je propadlo, ko so rudnik zaprli, in zavladale so revščina, brezperspektivnost in tudi nostalgija po izginuli družbeni povezanosti in uporništvu. Kar ju je nadomestilo, je frustracija in zavračanje tistih, ki so še bolj na tleh.
Stari hrast se tako spremeni v nekakšno tribuno »komentatorjev«, ki skušajo utemeljiti, v čem so Sirci »drugačni« in zakaj ne sodijo sem, lastnik puba, samotarski Ballantyne, ki se mu je življenje že tako slabo obrnilo in živi sam s psičko, pa v Yari najde družbo in skupaj se pridružita socialni delavki pri razdeljevanju pomoči. Do razdora s pivci v bifeju pride, ker si želijo tam organizirati tribuno proti imigrantom, kar Ballantyne zavrne, prostor pa sklene nameniti ljudski kuhinji. Postopoma namreč postane očitno, da v stiski niso le begunci, ampak tudi velika množica domačinov, predvsem otrok in ostarelih, ki znotraj »ene najbogatejših držav na svetu!«, kot ogorčeno slišimo v filmu, praktično stradajo. Stradajo hrane in človeške naklonjenosti.
Ta ljudska kuhinja tako zaživi kot vesel dnevni obred, obed v skladu z nekdanjo tradicijo menz in hkrati z muslimansko tradicijo gostoljubja. Deluje tako povezovalno, tako koristno, tako težko ji je oporekati – neki deček nenehno zaskrbljeno sprašuje, ali bo vedno delovala – da se res vsem zdi večna. Ustaviti jo je mogoče samo s prikrito sabotažo, ki uniči prostor. Da je šel predaleč, kasneje uvidi celo storilec sam.
Kaj nam govori Loach? Kaj nam govori dolgi niz njegovih filmov, v katerih počasi gradi večplastne zgodbe o socialnih in psiholoških stiskah slehernikov, ki so postale že tako obče sprejeto nujno zlo, da se o njih predvsem še molči? Govori nam, da je eden najbolj vztrajnih, tudi zunaj filma angažiranih, ki se nočejo sprijazniti s stanjem stvari. Govori nam o tem, da obstaja več vrst revščine, begunska je vidna, zahodna je prikrita, da med njima ni nujno zavezništva, ker so rasni predsodki lahko močnejši od socialne solidarnosti, pa tudi ta je znotraj iste, angleške skupnosti že raztrgana mreža. Govori nam o toleranci do nasilja, ki ga v filmu utelešajo rasistični izpadi in najstnika z agresivnimi psi, govori o razpadu družinskih in prijateljskih mrež, ki potisnejo ljudi v osamo. Če kaj, potem drži begunce nad vodo prav njihova povezanost in socialna organiziranost. In ta model gostoljubja pri veliki skupni mizi lahko ponudijo Angležem, ki so ga skozi čas izgubili. In če kaj, potem nam Loach sporoča, da je stvari mogoče obrniti na bolje, a se zna tudi to spet obrniti, uničiti, razdrobiti, zato je treba povezanost nenehno negovati. Ker je človek hkrati ujetnik in soustvarjalec konteksta, v katerem živi.
