Zgolj v zadnjem letu je tako na sarajevskem filmskem festivalu prejela distribucijsko nagrado evropskih art kinematografov, prestižno nagrado Živka Nikolića na Filmskem festivalu Hercegnovi, minulo nedeljo pa je postala tudi velika zmagovalka 27. Festivala slovenskega filma Portorož, na katerem je za film Odrešitev za začetnike prejela vsega skupaj sedem vesen, med njimi tudi za najboljši scenarij in najboljši celovečerec.

Ko je Sonja Prosenc leta 2002 pod mentorstvom pokojnega dr. Aleša Debeljaka z odliko diplomirala na temo Dionizičnost postmoderne kulture, je Slovenija dobila šele svoj prvi ženski »podpis« pod igrani celovečerni film – z režijo Maje Weiss, kmalu zatem pa še Hanne Slak. Tako ni nenavadno, da je Prosenčeva študij novinarstva primarno vpisala z vizijo snemanja dokumentarnih filmov – forme, ki je bila ženskam skozi zgodovino (tako slovenske kot svetovne kinematografije) vselej bolj dosegljiva. A med študijem jo je ob branju Susan Sontag vse bolj začela zanimati tudi igrana forma: njen potencial umikanja racionalni interpretaciji vsebine ter ukinjanja distance med umetniškim delom in gledalcem. A film kot prostor senzoričnega, visceralnega doživetja umetniškega dela je moral najprej postati polje teoretskega raziskovanja fenomenologije filmske izkušnje, preden se je lahko z udeležbo na mednarodnih delavnicah, kot so kampusa za mlade talente Sarajevo in Berlinale, podiplomski program Script & pitch na TorinoFilmLab ter izobraževanje iz razvoja scenarija in filmske dramaturgije Midpoint ​ pod okriljem priznane praške šole FAMU, dokončno prelil tudi v prakso – z ustanovitvijo produkcijske hiše Monoo in prvih kratkih filmov: Jutro (2012) in dokumentarni portret slikarja Jožeta Tisnikarja, Mož s krokarjem (2012), ki sledi pripovedim ljudi, ki so zaznamovali njegovo življenje ter v tem stilistično in atmosfersko spominja na chiaroscuro njegovih del.

A že celovečerni prvenec Drevo (2014), ki izhodiščno temo krvnega maščevanja skozi vizualno pripoved, podkrepljeno z glasbeno pokrajino Janeza Dovča, plasti z atmosferičnostjo, abstrakcijami, simbolizmi, metaforami, arhetipskimi slutnjami in občutji, ki vejejo skozi nekronološko razporejena poglavja, jo nato skoraj nemudoma izstreli v svet: v tekmovalni program Karlovih Varov ter na več kot petdeset drugih mednarodnih festivalov, med katerimi se s prejetjem treh vesen ustavi tudi v Portorožu. Tam se tisto leto zapiše kot edina ženska predstavnica med režiserji tekmovalnih celovečercev, pa tudi kot šele četrta režiserka, ki je s sredstvi slovenskega filmskega centra posnela svoj celovečerec.

Režiserka, kakršno filmska umetnost potrebuje

Vsak njen kader je estetsko dovršen in skrbno premišljen, k čemur nedvomno pripomore, da sta z direktorjem fotografije Mitjem Ličnom že dve desetletji tudi zasebna partnerja. Vsaka njena podoba ustvarja senzorično izkušnjo, ki gledalca beza iz cone udobja ter od njega zahteva aktivno branje in interpretacijo. S svojim pripovedno ohlapnim slogom, ki se z Zgodovino ljubezni (2018), impresivno meditacijo o izgubi, žalovanju, ljubezni in človeški lomljivosti, nekoliko odmakne od komentiranja širšega družbenega stanja, svoj filmski opus tako povzdiguje na raven, kjer film prej začutiš, okusiš, slišiš in vonjaš, kot pa ga polno, racionalno razumeš. Ali kot je njeno delo v Karlovih Varih opisal takratni žirant, irsko-britanski dokumentarist Mark Cousins: »Sonja Prosenc je režiserka, kakršno filmska umetnost potrebuje. Ustvarjalci, kakršna je ona, so prihodnost filma – ponesli ga bodo v smeri, za katere niti slutili nismo, da sploh obstajajo.«

A tudi ko se z njenimi filmi potapljamo v človeško intimo, v globino njihovih potlačenih, nerazrešenih, neubesedljivih čustev, ti še vedno v svojem jedru izhajajo iz refleksije sodobne družbe: iz naše odtujenosti, nepovezanosti, individualizma in nezmožnosti, da bi bili resnično v stiku s samimi seboj ter naravo, ki nas obdaja. Ta se prek mitskega gozda v ospredje postavi že s serijo Trigrad, televizijskim prvencem Prosenčeve, ter s postopnim rušenjem »doma«, hiše galerije, ki je sprva izolirana, nepredušno zaprta in odrezana od zunanjih ljudi in narave, vdira tudi v steklen mehurček družine Kralj iz Odrešitve za začetnike.

Če se vrnemo k začetku: slovenska filmska krajina se je od leta 2002, ko je bila ženski prvič omogočena režija igranega celovečerca, močno preoblikovala, njeno tradicionalno, patriarhalno strukturo pa je nedvomno pomembno razrahljalo tudi ustvarjanje Sonje Prosenc, ki je v polje filma priplavala po stranski poti, izven institucionalno dominantne Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Vanj se je navsezadnje zasidrala prav s svojim odstopanjem od konvencij in klasičnega narativa ter s filmi, s katerimi se potaplja v psihološka stanja svojih likov, ki drzno prestopajo meje realnega in domišljijskega, življenja in smrti, narave in kulture, pa tudi čiste filmske poetike in žanrskega izraza.

Razmišlja o premiku svoje produkcije v tujino

V tem kontekstu je v svojem opusu ustvarila tudi nemalo zanimivih, celovitih in kompleksnih ženskih vlog, ki jih v najrazličnejših izrazih pooseblja Katarina Stegnar. Ta je ob nedavnem prejemu vesne za vlogo Olivije v Odrešitvi za začetnike komentirala, da se »takšna filmska vloga v življenju igralke pojavi enkrat na vsakih deset let«, ter navzoče režiserje pozvala, naj vendar pišejo boljše ženske like. In teh v prihodnosti vsekakor ne bo manjkalo, če bosta le osebam, kakršna je Sonja Prosenc, tudi v prihodnje omogočeni zadostna ustvarjalna svoboda in finančna podpora. »Naš posel je posel nejev,« ta namreč priznava v nedavnem podkastu z novinarko Suzano Lovec, zaradi česar vse bolj aktivno razmišlja o premiku svoje produkcije v tujino. A v luči njenih dosedanjih uspehov, kakor tudi nastajanja nove serije Little Yugoslavia, črne komedije s primesmi grozljivke, ki jo razvija z makedonsko režiserko Teono Strugar Mitevsko, ter novega celovečernega scenarija o ženskah po petdesetem letu, ki imajo za seboj že hude osebne brodolome, razhode, zlome, padce in izkušnje materinstva, si slovenski film preprosto ne sme privoščiti, da bi izgubil eno svojih najbolj unikatnih, intrigantnih, izvirnih in mednarodno prodornih režijskih imen.