Film Nekoč v Posočju, ki je ljubljansko premiero doživel v sredo, je torej tudi zanjo zelo poseben. Nastajal je v boljših pogojih, a tematike staroverstva se, kot je povedala, sama ne bi nikoli izbrala, saj je edini vir o tej nenavadni posoški skupnosti knjiga pokojnega raziskovalca te skupnosti Pavla Medveščka. »Nič od tega, o čemer knjiga govori, ne obstaja več in neetična bi bila kakršnakoli interpretacija povedanega oziroma zapisanega v knjigi; kajti ta vera je bila za njih sveta in tako je treba to ustno izročilo tudi spoštovati – je nedotakljivo,« je poudarila Ema Kugler. Kako se je torej lotila te »misije nemogoče«?
Lotila se je je s tistim, kar je njena neizčrpna zaloga, s svojo izvirno avtorsko govorico in s svojo temeljno predanostjo naravi, ki jo je na različne načine ne le prikazovala, temveč jo tudi naredila za subjekt praktično v vseh svojih filmih.
In tako se je lotila tudi starovercev – to je točka, v kateri nima dvomov ne ona ne gledalci, ki o staroverstvu ne vemo nič – skozi razmerje med človekom in naravo, ki je najbolj ogroženo in za katerega je res treba moliti. Prva polovica filma je tako izjemno, čarno potovanje po skrivnih kotičkih Posočja, rajsko lepo posnetega iz zraka in iz dna sotesk, skozi majhen cvet in drevesno skorjo do širjav neba, za kar sta zaslužna direktorja fotografije Lev Predan Kowarski in Dejan Ulaga.
Skozi te podobe nas film postopoma vpeljuje v skrivnostnost starovercev in njihovo povezanost z naravo, ki je skupna premnogim staroselskim skupnostim na še ne uničenih koncih sveta. Opozori pa nas tudi na vdore pokristjanjevalcev z meči v 14. stoletju, na graditelje železnice, ki je v začetku 20. stoletja zasekala v svete prostore posoških prebivalcev, in seveda na obe svetovni vojni, ki sta še posebej pustošili prav na Primorskem.
Staroverstvo je bilo zaradi grozljivih izkušenj s »forešti« v svojih skrivnih alpskih kotičkih skorajda hermetično izolirano in strogo zavezano molku, zato je tudi njegovo izginotje zavito v meglo, enako kot njegov obstoj. Režiserka je zato a igrane prizore, ki prikazujejo življenje in organiziranost skupnosti, prikazalai kot rahlo zabrisan odtis njihovega življenja, ki se od obkrožajoče dominantne skupnosti razlikuje tudi po kaznovanju prestopnikov: starešina, ki ne želi prevzeti nase odločitve o usmrtitvi grešnika, odločitev prepusti žrebu, trem posodicam, med katerimi izbira storilec; a le v eni je mušnica. Mila sreča naj bi sodeč po Medveščkovih zapisih vedno odločila v prid obtoženemu, v prid življenju.Morda pa mušnice ni bilo v nobenem?
Komični animirani filmček Mateja Lavrenčiča, ki preseka to meditativno in posvečeno vzdušje filma, je precej nenavaden vložek, ki seveda zaštrli, saj deluje na eni strani kot motnja, na drugi kot pomežik, kot nezaustavljiv izbruh smeha sredi maše, ki pa morda gledalca opozori, da prikazano nima statusa resnice, da je fikcija, ki se zgolj skuša približati nečemu za zmeraj izginulemu in neulovljivemu.
Če bi Emo Kugler imel kak večji narod, bi bila zanesljivo slavna in bogata, denar pa bi v svojem podstrešnem gnezdecu z vedri prelivala v nova in nova dela. A na premierah bi, tako kot na tej, še vedno začutila, da gledalcem nima smisla na dolgo razlagati, kaj so videli, ker film govori svojo govorico. Zato smo tako veseli, da je naša, da je v vsakem trenutku staroverka avtentičnega.
