Ameriška igralka Sigourney Weaver, ob avstralskem režiserju in scenaristu Petru Weiru letošnja dobitnica zlatega leva za življenjsko delo, je v mesto na vodi prispela dobro razpoložena. Kot poročajo pri Euronews, se je v sproščenem duhu, v beli srajci in črni kravati, odpravila na novinarsko konferenco, kjer je spregovorila o svojih občutkih o zlatem kipcu, ki ga bo prejela kot tretja ameriška igralka v zgodovini. Pred njo sta imeli to čast Jane Fonda in Jamie Lee Curtis. Weaverjeva, trikratna nominiranka za oskarja, najbolj znana po franšizah Osmi potnik in Avatar, pa tudi po filmih, kot so Gorile v megli, Delovno dekle in Ledeni vihar, se je pred novinarji razgovorila tudi o položaju žensk v filmski industriji, uspehu ter potencialni ameriški predsednici.
Na vrhu visokega stolpa
Pri odgovoru na vprašanje, kakšen vpliv so imele njene vloge zlasti na ženske, kot je denimo kandidatka za prvo ameriško predsednico Kamala Harris, 74-letnica ni skrivala ganjenosti: »Če samo za trenutek pomislim, da bi lahko moje delo kakor koli pripomoglo k njenemu uspehu, me to zelo osrečuje. Doslej je k meni pristopilo že veliko žensk in se mi zahvalilo.« Sigourney Weaver je namreč znana po tem, da je v karieri večkrat utelesila ženske, ki ne spadajo v kategorijo »princesk, ki jih je treba rešiti iz visokega stolpa«. O svoji vlogi v filmih Osmi potnik v režiji Ridleyja Scotta, v katerih je upodobila enega najpomembnejših znanstvenofantastičnih likov, meni: »Ripley ni nujno dekliška ali premalo možata – in to je super, saj so ženske lahko kar koli.« Direktor beneškega filmskega festivala Alberto Barbera je o njej izjavil: »Z Osmim potnikom se je uveljavila kot 'emblematična osebnost 80. let minulega stoletja'. Njen opus sega onstran vesoljske ladje, od komedij, umetniških filmov do filmov za otroke. Zlati lev za življenjsko delo je priznanje zvezdnici, ki je gradila mostove med najzahtevnejšo umetniško kinematografijo in filmi, ki na odkrit in izviren način nagovarjajo občinstvo, hkrati pa je ostala zvesta sama sebi.«
Mačehe in čarovnice
O evoluciji ženskih vlog v Hollywoodu Weaverjeva opaža, da se scenaristi in režiserji prebujajo ter počasi spoznavajo, da imajo tudi starejše ženske zanimive zgodbe. »Nenadoma so se odločili, da lahko celo starejše ženske igrajo zanimive like. Nehale smo biti predmet posmehovanja ali pa mačehe in čarovnice, začele smo postajati resnični ljudje.« Nad besedno zvezo močna ženska, ki označuje arhetip vseh tistih ženskih vlog, ki izstopajo iz patriarhalno določene odvisnosti od moških in vseh drugih likov, igralka ni navdušena. V svoji karieri jo je slišala že neštetokrat, saj je takšne osebnosti velikokrat odigrala sama. »Vedno me sprašujejo, zakaj igram močne ženske, in vedno znova pomislim, kako čudno vprašanje je to. Igram zgolj ženske, ženske pa so močne in ne obupajo.«
Na novinarski konferenci se je še pošalila glede tega, kam bi jo odneslo, če ne bi zaplavala v igralske vode. »Na neki točki, ko sem že skoraj obupala, sem kariernemu svetovalcu na Yalu rekla: 'Rada bi imela službo v cvetličarni ali pekarni. Ali pa za bančno blagajno. Tako bi se denarja lahko vsaj dotaknila, če ga že sama ne bi imela.'«
