Zgodbe uvajajo po abecedi razvrščeni filmski pojmi, ki kot nekakšen osebni filmski leksikon prinašajo puzzle, ki ga bralec poljubno sestavlja. Ob tem se mu v kronološko neurejenem vrstnem redu razpirajo režiserjeva osebna oziroma družinska zgodovina, poklicna pot, zgodba nekdanje skupne države in njenih politično-kulturnih pretresov ter kompleksnost sveta filmskega ustvarjanja. Knjigo odlikujejo literarna preprostost, stavčni minimalizem, repeticija in odmerjen ritem, ki učinkovito sinhronizira preplet resničnosti in (filmske) izmišljije, ki jo avtor preizprašuje duhovito, čustveno in hkrati trpko distancirano. Na predstavitvi knjige, ki je v izvirniku prvič izšla v Zagrebu leta 2018 in je bila do danes prevedena v šest jezikov, sta se z Rajkom Grlićem pogovarjala direktorica Kinoteke Ženja Leiler Kos, ki je knjigo tudi prevedla, in urednik filmskega programa Igor Prassel, kratko zgodbo iz knjige, naslovljeno Movies That Never Happened, ki jo je avtor napisal posebej za slovensko izdajo, pa je ob tej priložnosti na odru interpretirala Milena Zupančič.

»Film je medij, ki temelji na času, trudu in vztrajnosti. Ne glede na to, kakšen je film na koncu, dober ali slab, vedno je pravi čudež, ko projekt premaga vse ovire in težave ter konča na velikem platnu,« Rajko Grlić odpira to za slovenske bralce spisano poglavje. Ob tem poudarja, da za dobro ustvarjanje ob sebi zmeraj potrebuje ljudi: »Sem otrok socializma, kolektivizma. Dobro funkcioniram, ko je okoli mene množica ljudi. Tako lahko vpijam njihove misli, jih kataliziram in pretvorim v nekaj ustvarjalnega. Tudi scenarije sem zmeraj pisal z nekom. Sam navadno spišem prvo in zadnjo verzijo, v vmesnih fazah pa gre za dialoško formo; za dober scenarij vedno potrebuješ nekoga, ki ruši tvoje ideje.«

Za božič dobil prvo kamero

Grlić, ki se danes kot režiser in (so)scenarist podpisuje pod enajst igranih celovečernih filmov, šestnajst kratkih in štirinajst televizijskih dokumentarcev, je v filmski svet padel povsem po naključju, ko mu je pri šestnajstih letih stric za božič podaril Bell&Howellowo 8-milimetrsko kamero. »Začel sem zahajati v Kinoklub Zagreb in posnel svoj prvi kratki film Cigla, ki mi je odprl pot do Prage.« Film je namreč zmagal na festivalu amaterskega filma ter mu za nagrado prinesel štipendijo za študij na priznani univerzi FAMU, kjer se je leta 1968 kot jugoslovanski študent znašel sredi turbulentne praške pomladi. »Z Agnieszko Holland in Srđanom Karanovićem v stavkovnem odboru FAMU-ja vodim 'kulturo'. Dva tedna, kolikor je trajala študentska stavka, smo preživeli zabarikadirani v palači Lažansky. Šlo je za čudežno kombinacijo Haška in Kafke. Za sladko-grenko srednjeevropsko ironijo, s katero se ta del sveta instinktivno upira neusmiljenemu valjarju zgodovine,« v knjigi opisuje svoj politični angažma v tuji državi, kjer sta se mu pred očmi odvila vzpon in padec velike družbene utopije, ki sta za zmeraj določila njegov odnos do politike.

Dve desetletji kasneje je zaradi političnih razmer ob razpadu Jugoslavije emigriral v Združene države Amerike ter danes živi in dela tako na Hrvaškem kot na drugi strani Atlantika. »Nimam nostalgije do Jugoslavije kot države, a čutim ogromno sentimenta do takratne atmosfere, kulture, filmov in knjig. Šlo je za državno tvorbo, ki jo je kultura spajala, a politika hkrati ves čas razdvajala,« razmišlja.

Kot v sklepni biografski opombi zapiše Ženja Leiler Kos, gre tako za knjigo, ki ni le izvirno napisana avtobiografija, ampak tudi dokument dramatičnega časa, ki je zaznamoval povojne generacije in številne posameznike, med katerimi tudi Grlić ni izjema. »Avtor se izkaže za izredno sugestivnega in spretnega pripovedovalca zgodb, pa naj jih zajema iz resničnega življenja ali jih stke v svoji domišljiji, da bi nekoč morda postale filmi, pri čemer je meja med 'še ne povedanimi' zgodbami ter 'nikoli posnetimi' filmi nemalokrat pomenljivo dvoumna. Ob tem pa ves čas ve, da filmskih ali literarnih zgodb ni treba iskati nikjer drugje kot v življenju samem.«