Franšizo Osmi potnik lahko gledate kot filme o tem, kako prostrano, neznano, temačno in zastrašujoče je lahko vesolje in kako grozne pošasti lahko najde človek v njem, lahko pa jo gledate tudi kot filme o tem, kako je vesolje sicer res prostrano, neznano, temačno in zastrašujoče, a to še ne pomeni, da v njem ne more biti kapitalizma. Zasebnega lastništva, mizernih delovnih razmer in korporativnih interesov pred interesi posameznika. Ergo – kapitalizem je hujši od vseh pošasti. Tudi v vesolju. Da, tudi v 22. stoletju, v katerem se dogaja novi Osmi potnik, podnaslovljen Romul, je večina sveta kapitalistična, družba pa ni niti bogata niti ne preveč demokratična. Življenje navadnikov determinira ekonomski model, država pa ima, kot vidimo, še manj nadzora nad zasebniki in korporacijami.
Za eno izmed teh, konglomerat Weyland-Yutani – da, tisti, za katerega je delala že Ellen Ripley alias Sigourney Weaver – ure v rudniku nabira sirota Rain alias Cailee Spaeny, ki se je boste spomnili iz filma Priscilla. V rudnikih je izgubila starše in ko že misli, da je oddelala svojo kvoto ur in da ji bo podjetje po pogodbi o zaposlitvi izdalo dovolilnico za potovanje iz te peklenske rudarske kolonije, jo po birokratsko obvestijo, da se ji je delovna norma podvojila. Tako ji ne preostane nič drugega, kot da z bratom in prijatelji, potem ko prestrežejo signal zapuščene vesoljske ladje, poskusijo srečo po neuradni poti. V kapitalizmu se morajo mladi pri osamosvajanju pač znajti.
To, da na krovu postojanke naletijo na osmega potnika, jih ne ustavi. Kaj pa je še ena pošast v primerjavi s korpokapitalizmom, ki mu želijo ubežati. V ozkih, slabo osvetljenih in razdrapanih koridorjih sledi variacija tistega, česar smo se v 45-letni franšizi že navadili. Nekomu v obraz skoči ena tistih reči in ga objame, zaradi česar iz prsnega koša nesrečnika nato kmalu pokuka mali alien, ki še malo potem zraste v velikega aliena. In ta še naprej lovi nediskriminatorno in neumorno – kot nevidna roka loči uspešne od neuspešnih, podjetne od manj podjetnih, mrtve od živih. Optimizira trg. Vse je tudi, kot se za serijo spodobi, zelo lepo posneto, scenografsko dodelano in produkcijsko nasploh razkošno.
Ridley Scott je tokrat producent, pod režijo pa je podpisan Fede Álvarez, avtor trilerja Ne dihaj! in remaka kultnice Zlobni mrtveci. Urugvajec, to je treba reči in to se tudi vidi, obvlada žanr in obvlada franšizo. Film, ki kot samostojno poglavje kronološko pade med prvo in drugo poglavje serije, je idejno naslonil predvsem na prvenec, tako z vzdušjem kot stopnjevanjem zgodbe. Edina težava Romula je pač ta, da smo vse te trike, zaplete in razplete v neki različici že videli. In da Álvarezov film v nasprotju z denimo Prometejem iz leta 2012 naredi premalo, da bi idejno izstopal in zares nadgradil zgodbo. To je pač tipičen primer mehkega reboota serije, vrnitev h koreninam franšize, ki razume, kako in zakaj so ti filmi skozi leta očarali trume filmskih ljubiteljev. Lepo in gledljivo, nekaj več lastnega pečata pa vseeno ne bi škodilo.
Osmi potnik: Romul (2024)
Režija: Fede Álvarez
Scenarij: Fede Álvarez, Rodo Sayagues, Dan O'Bannon,
Igrajo: Cailee Spaeny, Isabela Merced, Archie Renaux, David Jonsson
Izid: 15. avgust 2024 (Slovenija)
Ocena: 3,5
