»Je strašljivo biti posebna agentka FBI?« To vprašanje novinki Lee Harker, glavni protagonistki temačnega trilerja Zbiralec duš, zastavi hčerkica njenega sodelavca. »Da,« odgovori prva drugi. Se razume – težko je biti ženska v poklicu, kjer je večina kolegov moških. Jasno – tako kot ni biti lahko komisarska kandidatka v Sloveniji. Skratka, tako kot Clarice Starling alias Jodie Foster nekoč v srhljivki Ko jagenjčki obmolknejo se mora tudi Lee alias Maika Monroe (Zlo za petami, Watcher), ki igra zamaknjeno, zadržano in izredno intuitivno, skoraj jasnovidno profilerko zločincev, ukvarjati z nasilnimi, morilskimi moškimi. In njihovimi zločini, ki naježijo kožo in obrnejo želodec ter zaradi katerih gre človeku srh po hrbtu. Ameriški zvezni preiskovalni urad – kot nas uči hollywoodska produkcija – pač nima oddelka za prijetne stvari.
Takšen je tudi osrednji primer filma; serija družinskih tragedij, v kateri oče sodi svojim, nato pa še sebi, poleg noža, sekire ali puške pa na kraju zločina vedno znova preiskovalce pričaka še kriptično sporočilo, podpisano Dolgonogi. A če je Zbiralec duš film, ki spočetka deluje kot še en tipičen psihološki triler o serijskem morilcu, že kmalu po začetku zdrsne globoko v teritorij nadnaravne srhljivke. Kot bi v Fincherjevih Sedem namesto skozi sedem grehov šli skozi devet krogov pekla. Kot bi prej omenjene kultne jagenjčke križali z japonsko kriminalko Kijošija Kurosave Zdravilo (Cure). So navidezno dobri možje res morili po lastni volji ali pa je posredi kakšen psihološki trik, hipnotična sugestija ali še kaj bolj zloveščega, premlevamo.
Gre za zelo vzdušen žanrski primerek, ki ve, da so enostavni prijemi praviloma najbolj učinkovito orodje vzdušja. Na primer glasno trkanje na vrata koče sredi gozda in trdne noči ali pa kamera, postavljena tako, da gleda za hrbet likov, pri čemer avdiovizualna podoba že na prvi pogled odstopa od filmskih form, ki jih običajno gledamo v multipleksih. Kadri dobesedno vsrkavajo diabolično, klavstrofobično dogajanje in potencirajo zadušljiv občutek brez nepotrebnega zanašanja na nazorne prikaze nasilja. Takšen je že začetek s kvadratastim kadrom, v katerem prvič bežno vidimo Dolgonogega v dolgolasi izvedbi Nicolasa Cagea, ki je videti kot nori glamrocker in kuka kot kukavica. Odbit, bizaren, na trenutke smešen, a v skladu z žanrsko oznako tudi vselej neprijeten, srhljiv performans. Zelo Nicolas Cage.
Zbiralec duš je pod črto primer zelo lepo posnetega srhljivega trilerja s prepričljivima osrednjima igralskima dosežkoma, ki se sicer zanaša na nekatere klišejske pripovedne prijeme, a je tudi dovolj drugačen, samosvoj izdelek. Po Čarovnici (2015), Mandy (2018), Sveti Maud (2019), Polaščevalki (2020), Opazovalcu (2022) in lanskoletnem Pozno v noč s hudičem smo dobili še en atmosferičen psihološki hororček, ki ga velja videti v kinu. V njem boste poznavalci našli mnogo filmskih referenc na žanrske klasike, celo preslikanih pripovednih elementov, pa tudi skritih sporočil in namigov, celo na ravni glasbene podlage. Mimogrede: režiser filma Osgood Perkins je sin legendarnega Anthonyja Perkinsa alias Normana Batesa iz Hitchcockovega Psiha. Petdesetletni Newyorčan je po grozljivkah Februar (The Blackcoat's Daughter) ter Metka in Janko posnel svoj doslej najbolj dovršen celovečerec.
