Na začetku filma Heretik se mladi mormonski misijonarki, sestri Barnes in Paxton, na klopci v parku pogovarjata o velikosti kondomov in o pornografiji. Ter bogu. In oznanjanju evangelija. Pač, ravno sta na odmoru. Že kmalu zatem ju vidimo, kako s svojimi kolesi v rokah sizifovsko korakata po ulicah. Gor in dol. Mimoidočim prodajata svojo vero z zanosom, a kot si lahko mislite, tudi precej neuspešno. Skupina mladih punc ju prosi za skupno fotografijo, nato pa eni izmed njiju potegnejo krilo dol. Smejijo se jima, odrasli, ki jih nagovarjata, pa ju preprosto ignorirajo. Lahko bi obupali, še posebej ko začnejo oblaki nad njima kazati na nevihto. A njunega dneva rekrutiranja vernikov še ni konec, čaka ju še en hišni obisk. Morda pa bova tega spreobrnili, si mislita. Po pravilih v stanovanje, kjer ni prisotna tudi ženska, sicer ne smeta vstopiti, a zunaj je mrzlo in deževno, njuna zadnja stranka, osiveli gospod Reed, ki ga igra Hugh Grant, pa je zelo prepričljiva. Zagotovi jima, da njegova žena ravno pripravlja borovničevo pito. Jasno – opozorilne znake spregledata. Jasno – v hiši nato ni niti borovničeve pite niti Reedove žene.
Po klasičnem žanrskem uvodnem zapletu se skratka začne igra mačke z mišjo. Ne odpre jima namreč Hugh Grant iz Vse o fantu ali Notting Hilla, pač pa Hugh Grant iz HBO-jeve serije Zlom. Sociopatski, manipulativni in egocentrični Hugh Grant, ki pa je prav tako kot v vlogah, v katerih je igral večji del igralske kariere, še vedno šarmanten, raztresen in prikupno zmeden. A ker to ni romantična komedija, vse te njegove lastnosti le še potencirajo nelagodje, srhljivost in brezizhodnost situacije, v kateri sta se znašli mladenki.
Toda gostitelj sprva ali celo večji del filma sploh ni nasilen; vsaj ne fizično. Bolj kot na njuni telesi preži na njun intelekt in njuno vero. Na vsak način si želi verske debate, v kateri jima želi spodnesti tla pod nogami. Potem ko sta onidve prišli k njemu na dom, da bi ga spreobrnili, zdaj on spreobrača njiju. Dokazati jima želi, kako je njuno verovanje zgrešeno. Da so svetovne religije in njihovi teksti le kopije, imitacije in reinterpretacije drugih starejših verskih tekstov in sistemov. Kot je recimo štikl Creep rock skupine Radiohead le kopija, imitacija in reinterpretacija komadiča The Air That I Breathe skupine The Hollies.
Heretik, film v režiji dueta Bryan Woods in Scott Beck, ki sta pred tem podpisala scenarij uspešnice Tiho mesto (2018), je skratka še ena majhna uspešnica produkcijske in distribucijske hiše A24 (Sveta Maud, Podedovano zlo, Solsticij, Čarovnica). Enostaven, zanimiv zaplet, zapakiran v vzdušno versko grozljivko. No, grozljivko o veri. Ali pač grozljivko o organiziranih sistemih nadzora ljudi. Po želji. »Religija je le sistem nadzora,« slišimo namreč. Ne prav zelo izvirno, a film to religiološko debato izpelje precej posrečeno, humorno in napeto. Pri čemer je Heretik tudi učbeniški primer tega, kako z za ameriške razmere nizkim proračunom pičlih deset milijonov dolarjev posneti takšno psihološko grozljivko. Da ji tudi ob analizi posameznih filmskih elementov v bistvu ne manjka prav nič. Od premišljenega scenarija in efektivne rabe minimalističnega dogajalnega prostora do odlične osrednje igralske trojice. Poleg Granta blestita Sophie Thatcher in Chloe East. V letu, ko jih ni manjkalo, še en izstopajoč primerek žanra horor.
