Če ste kdaj razmišljali, kako bi bil videti Top Gun na dirkalni stezi, potem morate obvezno videti F1. Ima namreč vse tisto, kar sta imela prvi in drugi Top Gun, le da vse to, kar smo gledali in vzljubili pri omenjenih klasikah, z neba postavi na tla. Iz zraka na vroči asfalt. Imamo domišljavega telička, kavboja v sedlu, le da mu tokrat ni ime Pete Mitchell, temveč Sonny Hayes. Ki prav tako operira na meji pravil in čez. Ki se prav tako zaljubi v punco, ki ve nekaj o fiziki hitrosti. Le da ga ne igra lepi in večno mladi superzvezdnik Tom Cruise, pač pa lepi in prav tako dobro ohranjeni superzvezdnik Brad Pitt. Imamo tudi istega režiserja, ki je režiral izjemni Top Gun: Maverick. Josepha Kosinskega, ki je tudi tokrat vsak daljni, splošni in bližnji plan ter vsak detajl postavil tako, da priča o tem, kako agresivno, brezkompromisno in tudi nevarno je tam zgoraj. Oprostite, tam spodaj.
Na stezah Silverstona, Spaja, Monze, Suzuke in Abu Dabija prav tako po vseh parametrih žanra gledamo tipično športno dramo. No, spektakularno posneto športno dramo, v kateri vidimo, kako je dirkati na limitu. Kako vroče je v petelinjem sedlu formule ena. Kako je, ko v zavoj pridrviš s 300 kilometri na uro in več. Kako je treba za takšne vragolije prej dobro ogreti pnevmatike in natanko vedeti, kdaj stopiti s pedala za plin na tistega za zavoro. Kako je treba popaziti na tlak v kolesih in imeti dobro živce med ušesi. In kako tudi tokrat ni medalj za sodelovanje. Če so imeli v prvem Top Gunu pokal za najboljši dvojček pilotov, mora tokrat Sonny z moštvenim kolegom Joshuo alias igralcem Damsonom Idrisom na zadnjih devetih dirkah sezone stopiti na najvišjo stopničko. Pa čeprav ekipa v dveh sezonah doslej ni bila niti blizu zmagovalnemu odru.
Da bi gledalec kar se da začutil, kako je sedeti v bolidu formule ena, so kot producenta najeli Angleža, večkratnega svetovnega prvaka Lewisa Hamiltona. In znova v pogon spravili tiste najnaprednejše kamere in tehnike snemanja, da bi mi videli, kako je, ko počneš vse našteto zgoraj in za nameček na tem rodeu skozi krivine, šikane in ciljne ravnine nisi sam. To, da so snemali ob robu dejanskih dirk in da kamera tu in tam v kader ujame prave dirkače, tudi ne škodi. Da, film F1 je resnično impresiven režijski podvig, ki na eni strani služi kot brezsramna reklama za formulo ena, na drugi pa je ob naslovih kova Dirka življenja (2013) in Izzivalca (2019) predvsem vizualno eden najimpresivnejših filmskih vpogledov v dirkaški poklic v zadnjih desetletjih. Ki ob tem tudi dobro pokaže, da je F1 seveda ekipni šport in da vse te direktorje ekip, inovativne inženirje in dirkače z velikimi egi vodi isti vzgib – kako biti vsako dirko boljši. Najboljši.
Edina stvar, ki jo F1 z Bradom Pittom in Damsonom Idrisom v glavnih vlogah na tej poti pozabi, je, kako tudi scenarij adrenalinske drame prestaviti v višje obrate. Že res, da so dialogi igrivi in da so preobrati, zapleti in prepleti izvedeni, kot se za tovrstne športne filme spodobi. Res je tudi, da je med glavnima igralcema dobra kemija, ki se napaja tako iz razlik v izkušnjah kot njunega generacijskega razkoraka. Kot tudi, da se v igralsko zasedbo prav tako odlično vklapljata Javier Bardem in Kerry Condon. Pa tudi to, da tempo te dve uri in pol dolge dirke, ki jo je nujno videti na največjem zaslonu in v zvočno najbolje opremljenih kinodvoranah, redko popusti. A res je tudi, da je F1 odličen primer filma, ki sicer impresivno zvozi vse tehnične in scenaristične ovinke takšnega spektakla, a jih zvozi celo preveč dosledno po učbeniku za športne drame. Pri čemer mu zmanjka tistega čustvenega naboja, ki krasi še večje poletne uspešnice. Kar pa še ne pomeni, da F1 ne bi mogel biti največji hollywoodski hit letošnjega poletja.
