Film je režiral Vinci Vogue Anžlovar, ki je po istoimenskem romanu pisatelja Romana Kukoviča priredil tudi scenarij. Zgodba se dogaja v Piranu, kjer usoda prekriža poti treh zelo različnih najstnikov. Mario je domačinka in živi z babico, Robert je udeleženec poletne kolonije, ki doma trpi družinsko nasilje, Barbara pa je premožno dekle, ki dopustuje z očetom in njegovo sitno partnerico. Tri protagoniste združi napačno poslan sms z nenavadnim sporočilom, povezanim s srednjeveškimi skrivnostmi Pirana, ki naj bi vodile do nekakšnega zaklada. »Glede na to, da je film posnet po slovenskem mladinskem romanu s slovensko kreativno ekipo v Sloveniji, že tukaj lahko govorimo o slovenski kulturni dediščini. Piran pa ima vsekakor poseben status, tako da se najde za vsakogar nekaj,« je povedal igralec Goran Navojec. Ta se v filmu prelevi v zlikovca, ki prav tako vohlja za zakladom. Še nekdo, ki je v filmu neznansko užival v vlogi negativca, je hrvaški igralec Goran Navojec. »V filmu otroci končno postanejo junaki, ki v roke vzamejo še kaj drugega kot telefon, v roke vzamejo svojo usodo. Tega odrasli v filmu in tudi v resnici pogosto nimajo.« Premiera, ki je Tartinijev ključ še pred začetkom Festivala slovenskega filma pospremila v slovenske kinematografe, je bila polna čustvenega naboja. Anžlovar se od lanskega leta sooča s težko boleznijo, amiotrofično lateralno sklerozo. Tartinijev ključ je njegov zadnji film.

Tartinijev ključ je bil predvajan v tekmovalnem programu festivala, v njem pa med drugim nastopijo še nekatera znana imena, med njimi Zala Đurić, Tanja Ribič, Janez Škof, Nenad Tokalić, Primož Pirnat in Boris Cavazza. Za Ello Lapajne, ki v filmu igra razvajeno Barbaro, eno izmed treh glavnih vlog, je bila to prva izkušnja pred kamero, na katero ima zelo lepe spomine: »Res lahko rečem, da sem imela izjemno pozitivno prvo izkušnjo. Pred snemanjem sem prebrala knjigo in se posebej posvetila liku Barbare. Že ko sem prvič zagledala scenarij, sem bila zelo pozitivno presenečena. Takoj sem vedela, da bo film gledalcem omogočal ne le sprostitev in zabavo ob komičnih vložkih, ampak tudi vpogled v zgodovino Pirana

Zlikovski tandem

V filmu pa poleg glavnih treh likov izstopa dinamika med tistimi na drugem bregu – zlikovci. Igralec Jurij Drevenšek se v filmu prelevi v Jofa, pajdaša strašljivega mafijca Grandemara. Slednjega igra Goran Navojec. Med njima se nahaja brezdomec Ariel, ki ga je upodobil Primož Pirnat. Ta lik se v zgodbi še najbolje znajde, čeprav je doma na ulici. Je izjemno brihten, zato Jofi pomaga razreševati uganke, kar ga neznansko zabava, saj tako brezplačno pride do pijače, večerij in žepnine.

Drevenšek je užival že ob prvem branju scenarija, zlasti zaradi sproščenosti in humorja. V vlogo se je poglabljal na vajah in v posvetovanju z režiserjem. »Sodelovanje z njim in ostalo ekipo je bilo perfektno, ker je šlo za sončen, pozitiven in humoren projekt. Vsi kamenčki so se zložili na pravo mesto. Posebna raziskava za vlogo pa ni bila potrebna, saj sem se lahko zanesel na lastno naivnost, zmedenost in občasno nerazumevanje sicer popolnoma jasnih navodil,« je dejal. Njegov hrvaški kolega, s katerim tvorita zlikovski tandem, pa je takole komentiral svoje prvo branje dialogov: »Ljubezen do scenarija je eksplodirala po prvih treh ali štirih straneh. Kot da bi stopil v časovni stroj in spet postal najstnik ter si predstavljal sebe v vlogah Hercula Poirota, Sherlocka Holmesa, gospodične Marple.« O tem, kako je gradil svoj lik iz mafijskega podzemlja, pa je pojasnil: »Gradil sem predvsem na jeziku lika, ki je kombinacija hrvaščine, slovenščine in italijanščine, in ustvaril jezikovno pošastnega, jezikovnega Frankensteina, ki ga od tu do Mordorja ni mogoče najti.«

Utrinki iz zakulisja

Med razmišljanjem o posebnih utrinkih s snemanja, ki si jih je najbolj zapomnil, je Jurij Drevenšek izpostavil enega, še posebej zanimivega. Na dan snemanja v piranskem akvariju je umrl morski pes, ki bi moral tisti dan nastopati. »Režiser je ob tej novici rekel, da mu scenarij res ni bil všeč,« se je spominjal. Ella Lapajne pa je povedala, da nevihta v filmu ni bila prava: »Vinci je za kamero uporabil pokrovke kot pripomoček za grom.«

Je pa Jurij Drevenšek izkoristil priložnost in gledalce povabil, naj si film ogledajo tudi zato, da bodo lahko še sami pokukali v zakulisje: »V odjavni špici filma so zbrani najboljši in izredno zabavni bloopersi, tako da ob tej priložnosti povabim vse vaše bralce v kino, da lahko sami vidijo, kje, kako in kaj vse gre lahko narobe na snemanju.«