Slovenska kinoteka bo tokrat drugič gostiteljica festivala, ki ga organizira Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD). Organizatorji se vsako leto trudijo za vsebinsko in žanrsko raznolik nabor najboljšega, kar premore slovenski neodvisni film. Poleg kratkih filmov sta na sporedu še dva dolgometražna, in sicer Ameba Blaža Završnika, v katerem se člani glasbenega tria Matter znajdejo v postapokaliptičnem Kamniku, ter Nekaj sladkega komika Tina Vodopivca. Letos so prejeli 106 prijav, od česar so za spored 22. festivalske edicije izbrali 15 raznolikih kratkih filmov. »Slovenski film je v zelo nezavidljivem položaju. Tudi če pustimo ob strani vse tegobe s financiranjem, je slovenski film praviloma omejen na zelo majhen kulturni prostor, kjer mora tekmovati s preostalo filmsko produkcijo in spletnimi filmskimi platformami. In tu govorimo o filmih, ki imajo za sabo močne produkcijske hiše, ki jim zagotavljajo vsaj približno spodobno postprodukcijo. Neodvisni film je v še težjem položaju. Praviloma se ti filmi ne prebijejo v redno distribucijo kinematografov in so tako obsojeni na internetno življenje družbenih omrežij. Festivali, kot je naš, so pomembni predvsem zato, ker neodvisnim filmskim ustvarjalcem ponudijo platno in dvorano. Večkrat je žal to edina priložnost, da tudi avtorji vidijo svoj film na velikem platnu,« pojasni direktor festivala Matjaž Šmalc.

Redka priložnost velikega platna

Letno se na festival prijavi okoli 120 filmov, a je neodvisne produkcije tudi zaradi aktualnih razmer v slovenski sedmi umetnosti še precej več, nadaljuje Šmalc: »Avtorji so različni. Od ljubiteljskih filmskih ustvarjalcev do poklicnih filmarjev, ki jih dejstvo, da film ni bil sprejet v sofinanciranje s strani Slovenskega filmskega centra (SFC), ne odvrne od ustvarjanja. Filmi, ki tako nastanejo, so včasih res produkcijsko podhranjeni, imajo pa to prednost, da si upajo raziskovati tako vsebino kot sam medij. Pa ne govorim o cenzuri, bolj o avtorski samocenzuri, ki nastane, ko poskušaš zadovoljiti producenta, financerja in nenazadnje okus gledalcev. Včasih takšni filmi izpadejo kot vaja ali eksperiment, ki pa je nujno potreben za razvoj celotne filmske umetnosti.«

JSKD že več let neguje ljubiteljsko kulturo in daje (še) neuveljavljenim avtorjem priložnost, da se razvijajo pod budnim očesom uveljavljenih mentorjev. Eden legendarnih predavateljev, ob katerem so se na filmskem seminarju JSKD kalili številni znani slovenski filmarji, je bil lani preminuli Jovan Joca Jovanović, znan tudi kot »najbolj prepovedan jugoslovanski filmski režiser črnega vala«. V spremljevalnem programu bodo predvajali njemu posvečen dokumentarec z naslovom Skriti obraz jugoslovanskega filma. Festival bodo sklenili s podelitvijo nagrade grand prix in tremi posebnimi omembami. Žirijo sestavljajo direktorica fotografije in režiserka Gaja Naja Rojec, režiser Darko Sinko ter pisatelj, publicist, kritik, urednik Cankarjeve založbe in filmski zanesenjak Aljoša Harlamov. Harlamov pravi: »V vlogi žiranta sem prvič in vsekakor sem zelo počaščen, da sem bil vabljen in sprejet v žirijo. To povabilo dojemam kot nagrado podkastu O.B.O.D., ki ga z Mitom Gegičem in Igorjem Harbom soustvarjam že peto leto.«

Organizatorji si želijo, da bi bil festival osrednja točka slovenske neodvisne filmske scene, tudi s strokovnim programom. V soboto, 15. aprila, se obeta okrogla miza z naslovom Kako narediti celovečerni neodvisni film in obdržati ledvico. Beseda bo tekla o tem, kako, če sploh, je mogoče posneti neodvisni celovečerec brez sofinanciranja SFC ali RTV Slovenija. Aljoša Harlamov takole komentira neodvisno produkcijo: »Čeprav je vsa slovenska filmska produkcija v precej nezavidljivem položaju in bi skoraj v celoti lahko veljala za neodvisno, saj so proračuni za povprečne slovenske filme precej manjši tudi od evropskih, kaj šele ameriških, je vseeno pomembno, da se javnosti predstavi tudi film, ki načeloma ni vpet v večje produkcijske skupine in studie. To je film, ki nastaja na preseku ljubiteljskega, entuziastičnega, a tudi izrazito avtorskega. In je film, ki ga bomo težko ujeli na rednih sporedih slovenskih kinematografov ali celo televiziji. Tak festival odpira pomemben prostor za tovrstne ustvarjalce in vabi občinstvo k ogledu filmov, ki jih je težko videti kje drugje, vsekakor pa na velikem platnu in v kuriranem, premišljenem ter komentiranem programu.«