Režiser in scenarist Tugo Štiglic, eno najbolj znanih imen slovenske mladinske kinematografije, je bil kot sin Franceta Štiglica, režiserja prvega slovenskega zvočnega igranega celovečerca Na svoji zemlji, s filmom povezan vse od mladosti – tako je že pri desetih letih odigral eno osrednjih vlog v mednarodno uspešnem filmu Dolina miru, ki ga je zrežiral njegov oče, pri katerem je pozneje delal tudi kot asistent režije. Kljub temu se je najprej vpisal na študij arhitekture, zatem pa diplomiral iz umetnostne zgodovine in sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti.
Kot asistent režije je sodeloval pri celovečernih filmih drugih režiserjev, kot so Sedmina Matjaža Klopčiča, Idealist Igorja Pretnarja in Ljubezen Rajka Ranfla, sodeloval pa je tudi pri vseh slovenskih mladinskih klasikah iz 70. in 80. let minulega stoletja, kot so Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja Polža in Ko zorijo jagode. V tem času je začel tudi režirati, najprej kratke dokumentarne filme – za film To človeka jezi, dokumentarni portret Justa Godniča, aktivista organizacije TIGR, je leta 1985 prejel zlato medaljo na beograjskem festivalu.
Leta 1986 je posnel mladinski film Poletje v školjki, svoj celovečerni prvenec, ki je postal kulten; z njim je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike vnesel tudi popularno glasbo in ples. Samo v kinih si je film ogledalo več kot sto tisoč gledalcev, predvajali pa so ga tudi v tujini, saj je bil med drugim sinhroniziran v nemščino; Poletje v školjki je na festivalih po svetu prejelo tri velike nagrade. Dve leti pozneje je Poletje v školjki dobilo tudi uspešno nadaljevanje, priljubljenost glavnih likov, Tomaža in Milene, pa je bila tolikšna, da so številni pričakovali še tretji del – scenarij zanj je bil že napisan, a po spletu okoliščin ni bil nikoli posnet.
Po osamosvojitvi je Tugo Štiglic za RTV Slovenija posnel dva igrana filma po literarnih predlogah, Nasmeh pod pajčolanom (1993) po noveli Milana Puglja in Tantadruj (1994) po znani noveli Cirila Kosmača, s celovečernim filmom Patriot (1998) po scenariju Igorja Karlovška pa je ustvaril enega redkih slovenskih akcijskih filmov, ki je povzemal slogovno govorico popularnih ameriških trilerjev iz 80. in 90. let. Pozneje je posnel še tri mladinske filme, televizijskega Dvojne počitnice (2001) po predlogi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad (2002) po romanu Ivana Sivca ter nazadnje film Črni bratje (2010) po povesti Franceta Bevka, s katerim se je vrnil k temi upora proti fašizmu pred drugo svetovno vojno. V več desetletjih delovanja na RTV Slovenija je zrežiral tudi vrsto dokumentarnih, reportažnih, propagandnih in etnografskih filmov, mladinskih oddaj ter radijskih iger. Leta 2018 je prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo.
