Obstajajo filmi, za katere je slišal skoraj vsak, le redki pa se spomnijo, kdo jih je režiral, naj gre za klasike, kot je denimo V vrtincu, ali pa sodobne akcijske in spektakelske uspešnice. A prav tako obstajajo tudi filmski ustvarjalci, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov »večji« in slavnejši od svojih filmov – mednje bržkone spada tudi Vinci Vogue Anžlovar, nedvomno eden najbolj znanih slovenskih filmarjev zadnjih desetletij, ki se je že s svojim celovečernim prvencem Babica gre na jug (1991), posnel ga je še kot študent na akademiji, povzpel do statusa (lokalnega) zvezdnika, a mu po spletu okoliščin v nobenega od poznejših izdelkov vsaj doslej ni uspelo v celoti preliti svojega ustvarjalnega talenta. V zavesti večine je tako še vedno prepoznaven predvsem po omenjeni zgodnji uspešnici, a tudi po nekaterih nesrečnih javnih izpadih, kot je bila na primer slovita klofuta, ki jo je prisolil nekdanjemu ministru za kulturo Sergiju Pelhanu. Morda se bo to, vsaj do neke mere, spremenilo z njegovim novim filmom Dedek gre na jug.
V vseh pogledih prelomen
Film Babica gre na jug se je v zgodovino sicer zapisal kot prvi film, ki je bil posnet ter predvajan v samostojni slovenski državi (premierno so ga zavrteli 17. decembra 1991 v prepolni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma), vendar je bil prelomen še v mnogih drugih pogledih – v času, ko je za slovensko kinematografijo še veljal stereotip, da je duhomorna, akademistična, za običajnega gledalca pa nezanimiva, je Anžlovar ponudil sproščen žanrski film, mešanico filma ceste ter drobcev romantične komedije, s simpatično »odštekano« zgodbo ter raznimi duhovitimi domislicami, kjer je bilo mogoče namesto zborne izreke slišati tudi pogovorno slovenščino in obilico glasbe (večino skladb je zložil Anžlovar sam, ki se je prej razmeroma uspešno preizkušal kot glasbenik), s tem pa pravzaprav odprl novo poglavje v slovenski filmski zgodovini. Babica nemara ni bila mojstrovina, toda občinstvo je znalo ceniti njeno svežino – v kinih si je film ogledalo več kot 62.000 gledalcev, s čimer je za vrsto let postal najbolj obiskan film po osamosvojitvi.
Hkrati je bil to tudi prvi slovenski film, ki je bil v celoti posnet s tujim denarnim vložkom. Njegov nastanek je namreč financirala japonska založniška korporacija Tokuma, ki je v začetku leta 1991 na filmske akademije po svetu poslala razpis za scenarij za celovečerni film; izbranim projektom naj bi plačali tudi snemanje. Legenda pravi, da je Anžlovar odprl steklenico tekile in v štirih dneh napisal z avtobiografskimi delci pretkan scenarij o živahni babici, ki pobegne iz doma za ostarele in se med štopanjem proti morju pridruži neuspešnemu saksofonistu. Kmalu je izvedel, da je med nagrajenci, podpisali so pogodbo, a nato se je zapletlo. Slovenija se je namreč vmes osamosvojila, toda kot država še ni bila mednarodno priznana, zato mu producenti niso mogli nakazati denarja. Nazadnje je ekipa odprla račun v Avstriji, Anžlovar in direktor fotografije Peter Bratuša pa sta od tam celotni proračun filma (250.000 dolarjev) prinesla stlačenega v žepe. Tudi pozneje ni šlo vse gladko: film so snemali v času, ko so konvoji vojaških vozil JLA zapuščali Slovenijo, nebo pa so preletavala letala, zato je bilo snemanje tona praktično nemogoče in ga je bilo treba sinhronizirati naknadno. V slabem mesecu dni dela se je v napetem povojnem ozračju zvrstilo še več zapletov, a na koncu se je vse nekako izšlo. »Imeli smo več sreče kot pameti,« se je pozneje spominjal Anžlovar.
Proti demonom preteklosti
Uspešen film, posnet za majhen denar, pa je pritegnil tudi pozornost ameriških producentov, ki so takrat delali na Hrvaškem. Mlademu režiserju so ponudili nov projekt, romantično srhljivko Gypsy Eyes (znano tudi pod naslovom Oko za oko), ki pa ji usoda ni bila tako naklonjena kakor Babici. »Američani so mi dali v branje enajst različic scenarija in vse so bile zanič, vendar nisem mogel vplivati na vsebino,« je Anžlovar pozneje opisal svoje srečanje z zahodnim studijskim sistemom. »Tako je pač nastal tak film, kakršen je bil – in ki ni bil všeč nikomur, še meni ne.« Producenti so se naposled odločili, da bodo neposrečeni izdelek ponudili le na videu, zato je Anžlovar sklenil, da poskrbi za odkup pravic za predvajanje v kinu in izdelavo kopij, kar pa ga je vodilo v nove težave: z ministrstvom za kulturo se je dogovoril, da založi potrebna sredstva, vzel posojilo, a denarja nato zaradi pravnih zapletov ni dobil povrnjenega. Ta odnos ga je tako razburil, da je nekega dne odšel na kulturno ministrstvo ter »simbolno« oklofutal takratnega ministra Sergija Pelhana, kar ga sicer ni odrešilo dolgov, ki jih je plačeval še mnogo let, kot tudi ne finančne realnosti slovenske filmske produkcije, v kateri je mogoče do naslednjega projekta priti šele čez čas.
Tako se je nekaj časa preživljal kot natakar ter z drugimi priložnostnimi deli, posnel nekaj kratkih filmov, snemal televizijske oglase, do naslednjega celovečernega filma pa je prišel šele leta 2001. To je bil nekoliko »tarantinovski« Poker, ki je bil razmeroma mlačno sprejet, čeprav sta si Pavle Ravnohrib in Borut Veselko za nastopanje v njem tistega leta razdelila vesno za najboljšega igralca na domačem filmskem festivalu, Anžlovar pa je bil z njim nagrajen za montažo. Je pa zabavo po podelitvi nagrad v Portorožu pokvaril odmevni prepir, med katerim je Anžlovar z udarcem zlomil čeljust igralcu Branku Šturbeju, zaradi česar je bil pozneje obsojen na pogojno zaporno kazen ter plačilo odškodnine. Za številne tovrstne »spodrsljaje« v poklicnem (a tudi zasebnem) življenju se je poskušal leta 2015 vsem, ki jih je kdaj prizadel, opravičiti z dokumentarnim (avto)portretom Selfie brez retuše, v katerem se je skozi neprizanesljive izjave prijateljev, sodelavcev ter psihiatra ozrl na svojo življenjsko pot, odkrito pa spregovoril tudi o posledicah, ki mu jih je pustilo mučno otroštvo, zaznamovano s telesnim in psihičnim nasiljem ter pomanjkanjem ljubezni. Neposredno se je dotaknil tudi svoje duševne motnje mejne osebnostne strukture, zaradi katere je bil pogosto konflikten, svojeglav, potreben pozornosti ter potrditve. »Verjamem v tri stvari: ljubezen, iskreno prijateljstvo in sanje. Pa čeprav so se mi vse odmaknile.«
