Zapustil nas je Filip Robar Dorin, scenarist, režiser, montažer in producent, so sporočili iz Slovenskega filmskega centra. Leta 2019 je dobil največje slovensko priznanje na področju kulture: veliko Prešernovo nagrado. »Umetnik, ki je dosegel, da je postal film eden od vrhuncev slovenske kulture. Človek, ki je filmu posvetil svoje življenje.« Tako pa je zapisala strokovna žirija ob podelitvi nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo leta 2010.
Rodil se je 8. septembra 1940 v Boru v Srbiji. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral primerjalno književnost in filozofijo ter filmsko scenaristiko, režijo, kamero in montažo na Columbia Collegeu v Chicagu, kjer je tudi diplomiral 1969 s filmoma Summer 68 (Poletje 68) in Blisters (Žulji).
Dve leti (1971-1972) je poučeval fotografijo in film na Inštitutu Montesano v Gstaadu, Švica. Od leta 1972 do leta 1980 je bil asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani.
V začetku osemdesetih let je ustanovil eno prvih neodvisnih producentskih podjetij Filmske alternative, pozneje Filmal Pro.
Kot filmski ustvarjalec je podpisal preko 30 kratkih in srednjemetražnih dokumentarnih in igranih filmov, med drugimi Posebna šola (1972), Xenia na gostovanju (1975), Si videl (1977), Pogled stvari (1978), Ristanc (1979), Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust (1984), Novomeška pomlad (1988), Ljudnica (1989), Nebo nad Ženavljami ali dan, ko nam je Evropa padla na glavo (1994), Alternativna terapevtska skupnost (1996), Bogdan Borčić (2009), Jeraj, Zmago... (2010).
Kot avtor celovečernih filmov je podpisal preko 10 celovečernih igranih in dokumentarnih filmov, med njimi Srečanja (1975, izgubljen), Sence bližnjih prednikov (1978), Opre Roma (1983), Ovni in mamuti (1985), Veter v mreži (1989), Za resnični konec vojne - Rogenrol (1991), Striptih (1995), Trdinov ravs (2005), Aven čhavora (2005), Vivat Kozina (2007), Veter se požvižga (2008) in Pot v Gaj – Opre Roma 3 (2011).
Filip Robar Dorin je tudi avtor številnih celovečernih filmskih in video portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev. Je dobitnik mnogih domačih in mednarodnih filmskih nagrad, poleg Badjurove tudi Trdinove, nagrade Prešernovega sklada, več Zlatih aren na festivalu Jugoslovanskega filma v Pulju, velike nagrade Beograda 1983, velike nagrade Mannheima 1985, nagrade Viktor revije STOP za najboljše igrano televizijsko delo 1995. Leta 2017 je prejel nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in TV režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih režiserjev.
Ob filmskem delu se posveča tudi pisanju in prevajanju. Napisal je obsežno izvirno besedilo Dokumentarni film v kinu (Ekran 2004), knjigo Resničnost in resnica v dokumentarnem filmu (Umco 2008). Prevaja tudi novejšo ameriško poezijo in prozo ter eseje o teoriji in praksi filma iz angleščine in francoščine, med njimi tudi Zapiske o kinematografu Roberta Bressona (Kinotečni zvezki 1997).
V letih 1998 - 2002 je bil direktor Filmskega sklada R Slovenije (današnjega Slovenskega filmskega centra).
Leta 2017 je izšla knjiga Dialogi s Filipom (založba Slovenska kinoteka), v kateri z Nerino T. Kocjančič ustvarita osebni vpogled v nekatere najbolj pomembne postojanke njegovega profesionalnega in osebnega življenja.
