Veronika Zakonjšek, filmska kritičarka Dnevnika
Anora (Anora)
Sean Baker je eden redkih ameriških režiserjev, ki svoj pogled usmerjajo na temno stran ameriških sanj; na družbeni rob, margino, bedo in revščino individualistične, ultrakapitalistične »hustle« kulture, ki nam z zgodbami, kot sta Čedno dekle in Pepelka, prodaja iluzijo možnosti prehajanja med razredi. Toda Anora, ki nas za bežen trenutek preslepi z elementi rom-koma in komedije zmešnjav, ni te vrste film. Je pronicljiva kritika družbe, ki ji je uspelo »poblagoviti« tudi najosnovnejše odnose in intimo, do točke, da je za delavski razred postalo vse – od spolnosti, ljubezni, poroke do čustev – le še boj za preživetje.
Moja najljubša torta (Keyke mahboobe man)
Grenko-sladka rezina življenja, ki zareže v osamljenost, hrepenenje po ljubezni in okrnjeno svobodo vdove, živeče pod restriktivno institucijo iranske moralne policije. Film, poln topline, humorja in nežne subverzivnosti, nam tako odškrne vrata v realnost ženske, ki si želi pogovora, družbe, plesa, prepovedane buteljke vina in življenjskega sopotnika, a živi v državi, kjer je že njena želja – kaj šele emancipacija, seksualnost ali odsotnost hidžaba – strogo prepovedana.
Spomini nekega polža
(Memoir of a Snail)
Ne zgodi se pogosto, da lahko enega najboljših scenarijev leta pripišemo animiranemu filmu. A letos ta čast pripada stop animaciji iz gline avstralskega avtorja Adama Elliota, ki mojstrsko gradi zgodbo o smrti, staranju, osamljenosti, alkoholizmu, verskem fanatizmu, kleptomaniji in drugih čudaštvih, ki nihajo med komedijo in tragedijo; humorjem in patosom. Gre za film, ki garantirano tudi najbolj trdosrčnega gledalca nežno zapelje skozi vrtiljak solz in smeha.
Sestre v savni (Savvusanna sõsarad)
Za enakopravno reprezentacijo žanrov dodajam še dokumentarec, in sicer o savni z estonskega podeželja, v kateri se srečujejo in čistijo telesa. Telesa, ki so prebolela raka, splave, mrtvorojene otroke, fizično nasilje, emocionalne zlorabe in posilstva. Zato v savni nobena tema ni tabu. V njej ni predsodkov in obsojanja – zgolj čista solidarnost ter poslušanje in razumevanje drugega, ki tudi gledalca posrka v potek obreda.
78 dni (78 dana)
Intimni portret odraščanja treh sester med Natovim bombardiranjem Srbije leta 1999, ko v njihov krhek vsakdan rabutanja češenj, gledanja Kasandre, igranja družabnih iger in kompleksnih medsebojnih odnosov prek zvočne kulise vdira realnost siren in bombnih napadov. Film, ki se je zapisal kot eno lepših odkritij letošnjega Kino Otoka in ki z dokumentaristično natančnostjo poustvarja vzdušje domačih VHS-posnetkov. x
Matic Majcen, filmski kritik Večera
Ni druge dežele (No Other Land)
Ni zgrešena teza, da je dokumentarec Ni druge dežele morda celo najpomembnejši film leta 2024. Film o prijateljstvu med izraelskim novinarjem in palestinskim aktivistom, ki skupno dokumentirata in ozaveščata javnost o brutalnih potezah izraelske vojske, je v času, ko ta ista država izvaja genocid, še najbližje temu, da v filmskem mediju razgalja zločine izraelskega režima.
Brutalist (The Brutalist)
V dobi, ko vedno več gledalcev izkušnjo gledanja filma povezuje s pritiskanjem tipke za Netflix, smo dobili film, ki ponuja totalno nasprotje. Triinpolurno epsko zgodbo o sledenju sanjam, ki za nameček v slogu zlatih let Hollywooda premore še 15-minutni premor. Nekdanji igralec Brady Corbet je s tem dokončno stopil med največje filmarje današnjega časa.
Beg na konec sveta (The Outrun)
Nemška režiserka Nora Fingscheidt je s filmom Beg na konec sveta ustvarila enega najlepših portretov soočanja z odvisnostjo. To ji je v veliki meri uspelo s pomočjo sijajne Saoirse Ronan, ki je s svojim igralskim razponom, segajočim vse od depresije do totalne evforije, prikazala pravo mojstrovino filmske igre.
Valovanje (Straume)
V svetu animiranih filmov vsako leto prevladujejo studijski filmi, ki vedno ciljajo na najvišje nagrade. Letos se je med njih uspelo prebiti latvijskemu filmu Valovanje, ki ni samo otroški film o sodelovanju in sočustvovanju, temveč pravo umetniško delo, polno skritih pomenov in možnih interpretacij.
Dune: Peščeni planet, 2. del (Dune: Part Two)
Drugi del franšize Peščeni planet je več kot uspešno nadaljeval pripoved iz mojstrskega prvega filma. Tokrat je zgodba temačnejša in nosi očitne vzporednice z aktualnimi družbenimi dogodki. To, da bo Denis Villeneuve pri največjih nagradah kot režiser očitno znova prezrt, pa je tako in tako eden večjih kiksov dandanašnjih podeljevalcev nagrad.
Ana Jurc, filmska kritičarka MMC RTV SLO
Dejanja usmiljenja (Kinds of Kindness)
Morda je bil novi celovečerec grškega ekscentrika spregledan zaradi mojstrove hiperprodukcije – ampak sumim, da je samo preveč odbijajoče hladen in ljudomrzen, preveč radikalen in premalo »simpatično odbit«, da bi nagovoril širšo javnost. Ironično naslovljena Dejanja usmiljenja živijo na presečišču vsakodnevnega življenja in umetnosti performansa, še vedno pa v prepoznavno (lanthimosovsko) sterilnem in krutem svetu.
Brutalist (The Brutalist)
Včasih velikost je pomembna. Brutalist je naravnost monumentalna zgodovinska epopeja, ki v treh urah in pol razvije hipotezo, kaj se zgodi, kadar priseljencem pred nosom mahaš z obetom »ameriškega sna«, ki zanje ostaja nedosegljiv. Adrien Brody je sijajen kot László Tóth, brutalistični arhitekt – izmišljen, a obenem tako resničen lik, da ga boste po odhodu iz dvorane iskali na Wikipedii.
Kri moje ljubezni (Love Lies Bleeding)
Kristen Stewart je bila rojena za vlogo v seksi noirovski grozljivki o bodibildingu, steroidih in nori ljubezni. Usodno se zaljubi v mišičnjakinjo Jackie (Katy O'Brian); ko trčita ob nasilje patriarhalne družbe, se bodo trupla začela kopičiti. Rose Glass je namešala smrtonosen koktajl seksa, nasilja, magičnega realizma in puščavskega peska.
I Saw the TV Glow
Jane Schoenbrun je svojo kvirovsko psihološko srhljivko stilizirala kot epizodo Območja somraka, kot neonsko osvetljeno nočno moro, iz katere se je nemogoče zbuditi. Na inovativen način uporabi metaforo obsedenosti s popkulturo za ubeseditev občutka odtujenosti in odrezanosti od človeške izkušnje.
Substanca (The Substance)
Slišali ste očitke, da je družbena kritika v Substanci »preveč očitna« in karikirana, češ da film utrjuje iste lepotne standarde, ki naj bi jih kritiziral. A to pomeni zgrešiti poanto: Demi Moore kot »odcvetela« (kot bi rekel njen producent) zvezdnica se za eliksirjem večne mladosti ne žene iz nečimrnosti ali častihlepja – žene se, ker razume, da ženska z lepoto in mladostjo v očeh njene industrije (in družbe?) izgubi pravico do tega, da bi jo obravnavali z dostojanstvom in spoštovanjem. Da bi jo sploh videli.
