Z Jerzyjem Skolimowskim smo po Marcu Bellocchiu (82 let) dobili drugega režiserja veterana, ki je letos v Cannesu pošolal mlajše generacije. Poljskega klasika (84 let), nekdanjega profesionalnega boksarja, ki se je po prostovoljni upokojitvi in posvečanju likovni umetnosti pred desetletjem zmagoslavno vrnil k filmu, je tokrat navdihnil Robert Bresson in njegova klasika Srečno, Baltazar (1966), zgodba o osličku in njegovi trpki življenjski usodi.
Ker je Skolimowski avtor z veliko začetnico, se povezava z Bressonom na tem mestu tudi konča; v nasprotju s Francozovo rigidno in skrajno asketsko filmsko slovnico je Poljakov slog vrtoglava mešanica formalnega eksperimentiranja, epizodičnosti, fragmentirane naracije, pank estetike in občasno nadrealističnih prebliskov – gre, skratka, za izdelek, ki utripa vseh 86 minut, kolikor traja ta z naskokom najkrajši film letošnjega tekmovalnega programa. Drži, genski zapis Ea vsebuje ekološko noto in »sporočilnost« (ne jejte mesa in ne mučite živali), ampak Skolimowski gledalcu tega ne vbija v glavo z macolo, temveč pusti domišljiji prosto pot. Osliček Eo, ki ga iz cirkusa reši poljska zakonodaja o prepovedi mučenja živali, gre skozi kopico bolj ali manj verjetnih konfliktov, ki vključujejo bližnje srečanje s podivjanimi nogometnimi navijači in Isabelle Huppert, ki v kuhinji besno razbija krožnike. Eo je nor film norega Poljaka, ki bo polariziral občinstvo. Naloga žirije je, da mu podeli pomembno nagrado.
Še ena obešenjaška satira
Navdušil je tudi Ruben Östlund, s filmom Kvadrat zmagovalec Cannesa leta 2017, ki je s kot oglje črno družbeno satiro Trikotnik žalosti (The Triangle of Sadness), svojo prvo produkcijo v angleščini, posnel svoj najbolj konceptualen film doslej. Švedski režiser rad razkriva mačistično kulturo; zdaj lahko trdimo, da omenjena filma skupaj s prebojno Višjo silo (2014) tvorita ohlapno trilogijo na temo moške identitete. Če se je Östlund v Kvadratu obenem obregnil ob pompozni svet galerijske scene, se v Trikotniku žalosti norčuje iz modne industrije, ki je nemalokrat (pre)lahka tarča intelektualnega snobizma.
Na srečo je Trikotnik žalosti še mnogo več, saj Östlund po »modnem prologu« na luksuzni jahti zbere arhetipsko druščino nevrotičnih in sociopatskih privilegirancev tega sveta, ki jih med morsko nevihto pošlje skozi tragikomični montypythonovski pekel s serijskim bruhanjem in pokvarjenimi stranišči. Preživijo redki, od ruskih oligarhov, trgovcev z orožjem, instagramskih vplivnic in tehnoloških wunderkindov jih na osamljeni otok naplavi le peščico, in še ti bodo na milost in nemilost prepuščeni edini operativno sposobni osebi – filipinski čistilki! Östlund v principu ne pove ničesar novega, o »diskretnem šarmu buržoazije« so veliko povedali že Buñuel in somišljeniki; tudi subtilnost ni ravno njegov forte, a treba je občudovati njegov talent za nevsiljivo mešanje socialne kritike in absolutno unikatnega smisla za humor.
