V njimi nedvomno izstopa dokumentarni portret Telo Petre Seliškar, ki je mednarodno premiero doživel že v sklopu tekmovalnega programa sarajevskega filmskega festivala. Dokumentaristka, ki že od svojega celovečernega prvenca Babice revolucije (2016) dalje v ospredje pogosto postavlja zgodbe ljudi, ki so ji blizu, film tokrat obrača k svoji dolgoletni prijateljici Urški, ki jo od poznih dvajsetih let dalje napadajo redke avtoimunske bolezni.

Film, ki je nastajal dvajset let, tako sodobnost prepleta z arhivskimi posnetki njune mladosti; časa pred prvim vznikom boleznimi, zdravili in posledičnem spreminjanju telesa, ki je v konstantnih bojih s samim seboj. Njeno telo kolapsira, pada v komo, večkrat obvisi na meji med življenjem in smrtjo; a se vsakič pobere, si opomore, ponovno shodi in zaživi naprej. V tem procesu pa se spreminja predvsem njen (in naš) odnos do telesa.

Če nam družba ves čas diktira, kakšno telo je normalno in sprejemljivo, film Telo tako odpre zanimiv diskurz o telesu, ki se stara, zboleva, se redi in vase kopiči travmo – a predvsem živi in deluje, kar režiserka v ključnih trenutkih simbolizira z abstraktnim potopom na celično raven telesa in algasto vodo protagonistkine podzavesti.

Post-industrijsko okolje Jesenic

Celovečerni film Zbudi me režiserja Marka Šantića, ki je mednarodno premiero lansko jesen doživel že na estonskem festivalu Talin Black Nights, pa medtem skozi izgubo spomina protagonista Jureta Heningmana in mlajšega brata Timona Šturbeja, odpira polje družbene amnezije in ponavljanja zgodovine. »Ko smo bili še v prvih povojih scenarija smo bili ravno priča velikemu migrantskemu valu z vzhoda, ko so cele množice ljudi drvele proti zahodni Evropi. Šlo je za trenutek, kakršnega naša generacija še ni doživela. Na televiziji smo neprestano gledali posnetke množičnega priseljevanja in domala čez noč se je pokazal naš »drugi obraz«; obraz družbe, ki se ima za tolerantno in razumevajočo, dokler živi v svojem zaprtem mehurčku. Čim pride do trka z drugo kulturo, pa se situacija spremeni. Ko sem pisal scenarij me je tako zanimala predvsem miselnost »malega« človeka, ki se v strahu pred neznanim pridruži negativnim kampanjam, poslužuje nestrpnega govora ter bere in širi lažne novice.« je o navdihu za film povedal Marko Šantić, ki se pod scenarij podpisuje skupaj z Goranom Vojnovićem in Saro Hribar.

Ročna kamera hrvaškega direktorja fotografije Ivana Sadra ob tem še dodatno sugerira nestanovitnost sobivanja lokalnega ter priseljenega prebivalstva, ki jo simbolizira tudi umestitev v post-industrijsko okolje Jesenic. Te z gorami, ki obkrožajo kotlino in zastirajo pogled, odlično sugerirajo »mentalno« zaprtost ljudi, ki se v strahu do drugačnih pričnejo zatekati k sovraštvu. Gre za film, ki navdih črpa v porastu desnega ekstremizma, v kar direktno zareže predvsem monolog odličnega Jureta Drevenška, poln neutemeljene jeze in ponotranjenih predsodkov.

A film, ki si za izhodišče postavlja vprašanje, ali je takšno razmišljanje mogoče spremeniti in »rehabilitirati«, hkrati ne podaja nobenih direktnih, zaprtih odgovorov. »Če vsak gledalec izhaja iz sebe, iz lastnih izkušenj, se lahko o filmu ustvari več različnih interpretacij. Kar mi je všeč: da lahko gledalec o videnem razmisli, to reflektira in si izoblikuje svoje stališče, brez da ga film skozi zgodbo ves čas vodil za roko.«