V Velikem tednu (Holy week) romunskega režiserja Andreia Cohna, ohlapni priredbi romana Velikonočna bakla Iona Luce Caragiala iz leta 1889, sovraštvo in nestrpnost, ki se kot pandemija razpneta čez prvo polovico 20. stoletja, tlita počasi ter v vaške pogovore sprva vdirata skoraj neopazno, v obliki predsodkov in rasizmov, ki z vsakim popitim kozarčkom priplavajo bolj na površje. Njihove psovke in žaljivke, uperjene proti judovskemu gostilničarju Leibi, pa tudi Romom, Turkom in Grkom, predstavljajo popoln kontrast čudoviti pokrajini, ki se v ozadju razpira kot naturalistična slika. A človeška narava ni lepa, je polna sovraštva, zavisti in konfliktov, ki poganjajo in reproducirajo vedno nove cikle nasilja, rojenega iz verskih, etničnih in nacionalnih razlik. Film tako zareže v pozabljeno poglavje romunske zgodovine, zasidrane v antisemitizmu ter množičnem preganjanju Judov, do katerega pa Cohn vendarle ne pristopi enoznačno, temveč v vsej psihološki kompleksnosti človeštva. Vprašanje, ki si ga zastavlja, je tako, kaj rodi in proizvede nasilje, kdaj človek izgubi svoj moralni kompas in kakšne okoliščine lahko tudi žrtev spremenijo v agresorja. Nestrpnost se stopnjuje, dokler med judovsko pasho in krščansko veliko nočjo v vasi dokončno ne eksplodira.

Grški čudni val

Arcadia, drugi celovečerec Jorgosa Zoisa, ki se z odrezavimi dialogi in distanciranimi odnosi svojih protagonistov vrača k prvinam grškega čudnega vala, zgodbo medtem umešča na presečišče življenja in smrti; v medprostor žalovanja in držanja zamer do ljudi, ki so odšli in nas pustili »za seboj«. A film, ki ga prepričljivo vodita Vangelis Murikis in prva dama grškega vala Angeliki Papulia, se nikoli povsem ne sestavi v prepričljivo celoto ter ves čas niha med komičnim in banalnim, ko v svojem naslanjanju na svet duhov in onostranstva v spomin kliče primerjave s Šestim čutom (The sixth sense) in Picerijo Kamikaze (Wristcutters: A love story).

Gruzijske tavajoče duše

Z režijskim prvencem Sveta elektrika (Holy electricity) pa se v tekmovalnem programu predstavlja tudi Tato Kotetišvili, ki v ospredje svojega barvitega in v ozek format 4:3 ujetega filma postavlja razgibano zgodbo o ljudeh z obrobja družbe: reveže, sirote, cirkuške akrobate, Rome, kraljice preobleke. Tavajoče duše, ki se med seboj najdejo, pa spet izgubijo v nenehnem iskanju skupnosti in občutka povezanosti. V središču zgodbe sta mlad Gonga in njegov trans bratranec Bart, igralec na srečo, ki na begu pred upniki išče svojo naslednjo poslovno idejo. Dokler z Gongo na smetišču nekega dne ne naletita na kopico kovinskih križev in jih opremita z neonskimi lučmi. Takrat se pred nami odpre nenavaden film ceste, ki antropološko zareže v revno predmestje Tbilisija, njegova blokovska in romska naselja ter pozabljene, propadajoče industrijske cone. Večino noči preživita v avtu, odprto debatirata o tem, kaj pravzaprav sploh je spol, ter prek mimobežnih interakcij razkrivata plasti gruzijske družbe, ki filmski kameri navadno ostaja skrita.